Prijetno utrujen podoživljam pravkar končano srečanje za dušo, ne vem točno katero že… pogledam v koledar in preštejem: štirinajsto. Kako hitro je šlo. Pa saj pravijo, da za lepe stvari čas ne obstaja – za tiste srčne pa sploh ne. Začelo se je s prebliskom v meditaciji in zaživelo tako zelo lepo, predvsem neverjetno dušno bogato in osvobajajoče. Posebnih pričakovanj nisem imel, če pa sem jih nekje globoko v sebi mogoče le skrival, so vsa že zdavnaj presežena. Pomisleki glede neosebnega virtualnega druženja so se razblinili že na prvem srečanju – začetna zadržanost se je hitro izlila v morje spontanosti, sproščenosti in predvsem medsebojnega zaupanja. Izpovedi so postale bolj in bolj intimne in globoke, odzivi spontani, na trenutke iskrivi in polni modrosti, predvsem pa polni podpore, spodbude. Brez kakršnega koli obsojanja, brez kakršne koli sodbe.
Osnovna ideja in do neke mere sama oblika srečanja izhaja iz moške skupine, katere član sem že dobro leto. Seveda sem – skladno s kodeksom avtentičnega moškega – ustanovitelja moške skupine tudi vprašal za dovoljenje uporabe koncepta srečanja za naša dušna srečanja. In ga tudi dobil. Prilagoditve so bile, izključno v smeri spontanosti srečanja. S tem smo pridobili na sproščenosti, »izgubili« pa na dolžini srečanja, saj se to lahko zavleče tudi na tri ure. Pa vendar – razen občasnega zehanja kakšne dušice – ni zaradi tega nobenih pritožb. Ker nam čisto vsaka minuta srečanja daje in pomeni izjemno veliko. In ker nam pomaga na naši poti v današnjih res turbulentnih časih.
Živimo pač v času izjemnih družbenih sprememb, mirno lahko zapišem družbenega čiščenja. Čiščenje, ki pomeni najprej in predvsem odstranjevanje oziroma uničevanje vseh destruktivnih elementov družbe, ki onemogočajo dvig zavesti. Smo na pragu nove zlate dobe, vendar je najprej nujno uničenje vsega, kar temu nasprotuje. Družba kot taka namreč že zelo dolgo stagnira in se utaplja v nizkih strasteh. Je moralno degradirana do neprepoznavnosti in čedalje bolj odmaknjena od stvarstva. Morala in etika postajata bolj izjema kot pravilo. In v teh časih rušenja starega ter grajenja novega sta možnosti samo dve: si na poti navzgor ali na poti navzdol. Druge možnosti ni. Neodločenega izida tukaj ni.
Pritiski so v teh časih izjemni. Uničevanje je totalno in na trenutke res izgleda, kot da bi bili na dnevu odprtih vrat v peklu. Ljudje se lomimo v neskončnost. In veliko bo na koncu zlomljenih. Mnogo jih je že. Tistih duhovno najšibkejših. Drugi se spet trudijo, da se ne bi zlomili. In da se zalepijo, ko se zlomijo. Na tej poti ni bližnjic, so samo poti in stranpoti, večinoma brez kažipotov. Na tej poti vodita srce, intuicija.
Dvigovanje zavesti je že nekaj časa stvar preživetja. Odmik od vsega, kar nas pri tem moti in ovira (mediji, socialna omrežja, takšne in drugačne substance,…) in vrnitev nazaj k sebi, k stvarstvu (duša, narava), je pot, ki ni nikoli lahka, je pa nujna. Delo na sebi, v kakršnikoli obliki, samo da vodi nazaj k sebi, k izvoru. Pri tem vsak od nas rabi podporo skupnosti oziroma istomislečih, budisti temu rečejo »sangha«, ki je v budizmu eden od treh draguljev poti k razsvetljenju. Druženje z drugimi »dvigovalci zavesti«, na nek način dušnimi brati in sestrami, je za lastni uspeh nujno potrebno. Je pa dejstvo, da vsakomur v tem življenju to ni namenjeno. Mnogi se te poti niti ne zavedajo. Drugi se jo, pa na to pot enostavno ne zmorejo stopiti. To je odvisno od mnogih dejavnikov, praviloma karmično pogojenih.
Ko pa ti je namenjeno, potem stvari stečejo. Odprejo se ti nova vrata, na pot ti pridejo pravi ljudje, v roke ti pride prava knjiga, dobiš pravo sporočilo ob pravem trenutku, mogoče celo bereš tale zapis. Začutiš, da je nekaj prav in da to moraš storiti. Karkoli že to je. In tako je bilo z idejo o skupini za dušo. In tako nas je sedem dušic začutilo, da je to to. In je to tudi dejansko (bilo) to. Na teh srečanjih res vse »štima«: energija, spontanost, prešernost, raznolikost,… in ta neverjetna podpora drug drugemu, ki nas dviga in polni za naslednje in nadaljnje življenjske izzive. In ja, ta čudovita raznolikost: tako različni, pa vendar tako podobni en drugemu. Vsak svoj svet, svoje vesolje, vsak s svojim nahrbtnikom, s svojimi izzivi,… pa vendar združeni v tej skupini z istim hrepenenjem, z istim ciljem: graditi sebe in podpirati drug drugega, brezpogojno. In preživeti v tem norem času.
Vsakič malce drugače, vsakič nekaj novega. Vsakič druge zgodbe, vendar vedno ista, neomajna podpora drug drugemu. Imeli smo že prvo srečanje v živo, nekakšen dušni team building, žal v okrnjeni izvedbi, kljub temu je bilo to res posebno doživetje. Za nekatere prvi stiski rok, prvi objemi, prvi pogledi iz oči v oči. In prve emocije v živo. Neprecenljivo. Ravno danes smo se dogovorili za naslednji dušni team building v juniju. Zelo verjetno večdnevni. Zadnja dva srečanja smo na koncu začinili s pripovedovanjem vicev, ideja je prišla povsem spontano s strani enega od nas – dva, tri vice, ravno toliko, da še malce poživimo srečanje, preden zaključimo z mantro OM. Res se dogaja pozitiva, ki je ni nikoli preveč. Sploh sedaj.
In ko na koncu vsakega srečanja podelimo končno počutje, ki je brez izjeme vedno boljše od začetnega (razen seveda utrujenosti), se zavemo, da smo del nečesa posebnega, kar nas dušno izpolnjuje in nadgrajuje. Še posebej, ko vidimo dušico, ki na enem od prvih srečanj niti ni zmogla podeliti svoje bolečine, in ki je v zadnjih nekaj mesecih več časa prejokala, kot spala, kako se (za)smeji in celo deli nasvete ostalim.
In takrat naše duše še posebej lepo zapojejo.
Comentarios