top of page
Search
  • Writer's pictureZoran

Te čudovite dušne pogodbe


Vsak od nas gre čez različna življenjska obdobja, ki jih spremljajo neskončno ponavljajoči se vzponi in padci, tako zelo podobni valovom na morju. Kako pogosti so ti valovi in s kakšno silo se lomijo in na koncu seveda razbijejo na obali naše biti, je odvisno izključno od naše notranjosti. Je razburkana ali mirna? Zelo razburkana ali malo manj? Divjajo v nas viharji ali pihlja nežen in prijeten večerni maestral? Od tega je namreč odvisna silovitost in pogostost valov, ki bičajo obalo naše notranjosti…


In na tem – bolj ali manj – turbulentnem popotovanju skozi naša življenja, srečujemo ves čas duše v različnih oblikah. Nekatere se nas dotaknejo bežno, tako bolj mimogrede, nekako v mimohodu – tako nežno, da se tega večinoma niti ne zavemo dobro, vsaj na zavestni ravni ne. Čeprav jih potem lahko tako ali drugače podoživljamo še dolgo časa. Ko smo npr. slabe volje, mogoče celo v depresiji in nam popoln neznanec nameni topel nasmeh, prijazno in vzpodbudno besedo, mogoče celo objem. Ali pa nam v naročje skoči muc, ko te na domačem kavču prežemajo temne misli. Ali pa se nekje izgubiš in se kar naenkrat od nikoder pojavi neznanec in ti pomaga. Možnosti so neskončne...


Spet druge duše vstopijo v naša življenja tako silovito, da nas pretresejo do obisti in povzročijo pri nas globoke, korenite življenjske spremembe. Nam pomagajo popolnoma spremeniti pogled na življenje samo, mogoče nam s svojim prihodom življenje celo rešijo, nas potegnejo z roba prepada, v katerem smo se praktično že videli, pa si nismo znali pomagati. Lahko nam dajo takšno lekcijo oziroma preizkušnjo, da nas najprej zabije do samega dna, kjer se razbijemo v prafaktorje, potem pa se počasi nekako spet sestavimo in vstanemo iz pepela kot feniks – popolnoma prenovljeni, na nek način na novo rojeni, lahko rečemo tudi čustveno posodobljeni.


Dotik duše, ki pride ob določenem času v naše življenje, je lahko prijeten, poživljajoč, božajoč, ljubeč, prijateljski,… ali pa grob, boleč, nasilen, sovražen,… ali celo mešanica obojega, najprej prijeten, v naslednjem trenutku že neprijeten. Je pa naše dojemanje tega izključno odraz naše notranjosti – na vsak zunanji dejavnik, ki se nas dotakne, gledamo namreč skozi prizmo našega trenutnega čustvenega dogajanja in stopnje naše zavesti. Ne glede na to, kakšen ta dotik je oziroma ne glede na to, kako ga dojemamo, pa je vedno takšen, kakršen v danem trenutku mora biti. Saj smo že vsi verjetno slišali, da se vse v našem življenju zgodi z namenom. Temu bi lahko rekli tudi, da imamo z vsako takšno dušo, ki se pojavi v našem življenju, sklenjeno dušno pogodbo, ki natančno določa, kaj se mora zgoditi in kdaj.


Nekatere duše tako pridejo v naša življenja samo za hip, spet druge za daljša obdobja. Nekatere pridejo in odidejo, druge ostanejo, spet tretje pridejo, odidejo in se vrnejo, nekatere celo večkrat, vsakokrat z istim ali drugim poslanstvom. Čisto vsaka duša pa pride v naše življenje s posebnim namenom, s posebno nalogo in ob točno določenem, pravem času – ne prekmalu, ne prepozno. Lao Tzu, kitajski filozof in pesnik iz 6. stoletja pr. n. št., je dejal: »Ko je učenec pripravljen, se pojavi učitelj. Ko je učenec resnično pripravljen, učitelj izgine…« Nekako tako je tudi z našimi dušnimi obiski. Duša se pojavi, ko smo pripravljeni za določeno lekcijo oziroma preizkušnjo… in izgine, ko le-to ozavestimo, ponotranjimo in se iz nje naučimo, kar se pač moramo naučiti v danem trenutku. Če se temu upiramo, potem lekcijo, preizkušnjo doživljamo pač dalj časa, običajno čedalje bolj intenzivno, dokler je v polnosti ne sprejmemo in ponotranjimo.


Sam se trenutno pobiram po globokem padcu, ki se je začel kmalu po novem letu. Če sem prejšnje leto surfal na valovih dobrega počutja, pozitivnosti, optimizma, neomajne energije, brezpogojnega sprejemanja in popolnega zaupanja, sem se na koncu zelo napornega leta – katerega glavno dejanje je bila prodaja hiše v kraju, kjer sem živel praktično od rojstva, in selitev na popolnoma drug konec naše čudovite dežele – začel počasi, a vztrajno sesuvati, dokler nisem v začetku letošnjega leta dosegel dna. Padanje je bilo na začetku precej neopazno, dolgo časa sem verjel (oziroma sem si lagal), da se imam pod kontrolo in da se ne dogaja nič hujšega. Pa vendar je bilo v lanskem letu vsega res preveč in padec je bil na nek način logična posledica vsega skupaj. Moj ego, ki je vedno v pozoru, je seveda moj trenutek slabosti izkoristil in bolj in bolj poskušal prevzeti nadzor nad menoj.


Kmalu sem opazil, da me poskušajo nekatere nove duše, ki so vstopile v moje življenje v tem novem okolju, zvabiti v določene stare vzorce, za katere sem bil prepričan, da so že zdavnaj pozabljeni, pokopani, celo izbrisani iz moje notranjosti. Pa še zdaleč niso. Nekje globoko v meni tlijo in čakajo, da nekdo popiha na žerjavico. Preprosto samo čakajo na priložnost, da se vrnejo. Delo na sebi je pač delo, ki ne dopušča dopusta – prehitro gre hitro spet kaj narobe, prehitro se spet kaj vrne na stare tire. Kar nekaj časa sem vse skupaj samo opazoval, brez moči, da bi karkoli ukrenil. Potem sem se sčasoma le toliko pobral, da sem začel razmišljati brez ega. Na vse skupaj sem začel gledati kot na novo obdobje učenja, na te nove duše pa kot učitelje, ki mi dajejo novo lekcijo življenja in mi dajejo nov zalet za osebno rast.


Brez podpore seveda ne gre. Pri tem mi izredno pomagajo nekatere dušne pogodbe, ki so v mojem življenju »veljavne« že nekaj časa. Podpora teh dušic je brezpogojna in neprecenljiva. Redni tedenski pogovori z našo skupino za duše, ki tako zelo bogati moje življenje. Še posebej skoraj vsakodnevni pogovori z eno od teh dušic, kateri sem pred dobrim letom pomagal jaz, sedaj ta dušica neizmerno pomaga meni. Pa terapevtske masaže pri prav posebni maserki, pranična podpora prav posebne skupine čudovitih dušic,… in še bi lahko našteval...


Da o moji duhovni mentorici, čudoviti duhovni in jogijski učiteljici, sploh ne govorim: čeprav je bil začetek letošnjega leta za oba zelo viharen in sva se za nekaj časa kar malce izgubila, dušna povezava ni bila prekinjena niti za trenutek. Ko sva se prejšnji teden po dolgem času spet dobila, je bilo kot vedno: neomajno in brezpogojno medsebojno zaupanje, sprejemanje, podpora, odkritost in popolnoma odprtost ter povezanost med dvema dušama. Neprecenljivo!


In nenazadnje še tiste dolgoročne, tako zelo pomembne dušne pogodbe – s čudovitimi dušami, ki tvorijo mojo družino. Dušne pogodbe, ki moje življenje bogatijo najbolj, ne glede na občasne težave pri izvajanje posameznih določil iz pogodbe, večinoma obojestranske narave 😊


Dušne pogodbe so najbolj pomembne pogodbe mojega življenja, o tem ne dvomim niti najmanj. In ne glede na to, ali mi dušica, ki se kot izvajalka te pogodbe pojavi v mojem življenju, prinaša prijetne ali neprijetne izkušnje, jo poskušam sprejeti brezpogojno – če sem se namreč v vsem tem času česar naučil, je to, da nesprejemanje določil pogodbe pomeni samo podaljšanje celotnega procesa, kar posledično v težkih preizkušnjah oziroma lekcijah pomeni podaljšanje trpljenja. Gre preprosto za to, da je moja duša to pogodbo podpisala in se jo je zato obvezna držati – tako preprosto je pač to. Preizkušnjo oziroma lekcijo je potrebno čim prej ozavestiti, ponotranjiti, brezpogojno sprejeti in iz nje izvleči nauk, ki ti je po tej pogodbi namenjen in je konec koncev samo nova stopnička na tvoji poti osebne rasti.


In še nekaj sem se naučil. Dušne pogodbe so vedno dvostranske – gre za vzajemno sprejemanje in dajanje. Tako kot mi neka dušica v življenje nekaj prinese, tako tudi odnese – izkušnjo, lekcijo, nauk, karkoli je dobila pri meni. Karkoli je bilo seveda v dušni pogodbi določeno. Nebeški pravniki pač pišejo poštene pogodbe, nihče ne dobi tistega, česar si ne zasluži. Zato tudi so vse dušne pogodbe tako čudovite, ne glede na to, kaj nam prinašajo.

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page