Odlomki iz knjige
BOOK
Iskanje poti skozi bolečino
Najlepše stvari, pa naj so to zgodbe, umetnine, pravljice, življenjski premiki… se rodijo skozi bolečino. Večja kot je bolečina, lepša je nova življenjska zgodba, ki ob tem nastane… pa naj gre za umetniško delo ali za novo življenjsko zgodbo, izkušnjo. Skozi bolečino začutiš ponižnost, pripadnost nečemu mnogo večjemu, kar mogoče do tistega trenutka nisi niti prepoznal, dojel… podaš se v globine samoraziskovanja, spoznavaš povsem nove dimenzije in vibracije življenja. Skozi bolečino na nek način umreš in se ponovno rodiš, zaživiš in poletiš v nove višave.
Govorim seveda o tistem pravem, zavestnem doživljanju in preživljanju bolečine… ko se jo zaveš na pravi način in ne bežiš od nje ter je ne utapljaš v samopomilovanju, alkoholu in drugih iluzijah… ko bolečino ozavestiš v polnosti in povsem zavestno. In jo sprejmeš kot staro prijateljico, s katero se prijazno pozdravita in se objeta podata na popotovanje odpuščanja in opuščanja… dokler oči ne izjočejo še poslednje solze, dokler srce še zadnjič ne zatrepeče v bolečini, dokler duša ne izpoje svoje pesmi žalostinke do zadnjega tona … in potem se vajini poti razideta.
Iskanje ljubezni
Zaradi velike notranje praznine je iskanje ljubezni postala moja življenjska misija, čeprav se tega dolgo nisem zavedal. Ko sem se namreč potopil v tisto globoko jezero prve resnične ljubezni, ki sem jo bil milostno deležen na podlagi mojega dogovora z bogom, sem za nekaj časa povsem spregledal globoko praznino, polno neizpolnjenega hrepenenja in nezavednega iskanja po tisti najbolj pomembni ljubezni – ljubezni do sebe. Tisti najbolj pomembni ljubezni v življenju, za katero dolgo časa nisem niti vedel, da sploh obstaja… in sem se je začel zavedati in jo ozaveščati šele pred kratkim. V tem bolečem labirintu ozaveščanja – polnem zavajajočih smerokazov, uničenih cest in slepih ulic – sem se začel spraševati, ali sem svoje bližnje sploh (lahko) ljubil v polnosti, če sam sebe nisem znal in zmogel. Vprašanje, ki se mi je zasidralo v morje mojih že tako podivjanih in begajočih misli. Vprašanje, ki se vedno znova vrača in vrača… in boleče skeli.
Iskanje ćasa
Za mene je iskanje časa predvsem stvar določitve prioritete – kaj mi je pravzaprav res pomembno v življenju. Seveda je pomembna tudi organizacija časa oziroma predvidenih aktivnosti, da si jih res optimalno razporediš skozi čas, ki ga imaš na voljo. Tudi čustvena stabilnost je izrednega pomena – če si namreč v stresu, pod takšnimi in drugačnimi pritiski, gre v dnevu hitro kaj narobe in se ti marsikaj lahko izjalovi. Pa vendar je na koncu vse odvisno samo in izključno od tega, koliko ti je kaj pomembno v življenju… kako visoko prioriteto ima nekaj ali nekdo v tvojem življenju. Če si npr. za nekoga ne vzamem čas, čeprav me je ta večkrat povabil na druženje, potem mi enostavno ni dovolj pomemben, da bi se vabilu odzval. In pika. Tako preprosto je to. Pa naj gre pri tem za potovanje, obisk predstave, knjigo, sprehod v bližnji gozd, telovadbo, meditacijo… ali preprosto za druženje z določeno osebo, kot sem navedel v primeru. Za dovolj pomembno osebo, dogodek ali stvar v življenju se vedno najde čas, ne glede na to, kako zaposlen si. In pika. Iskanje časa je torej – oziroma mora biti – stvar izbire… stvar odločitve … vse ostalo so samo prazni izgovori.
Iskanje ravnovesja v današnjem času
Kako potem pravzaprav živeti v takšnem okolju, prežetem s pohlepom, potrošništvom in nasploh nizkimi strastmi? Kako sobivati in nenazadnje komunicirati z ljudmi, ki delujejo na nizki ravni zavesti in oddajajo precej nižje frekvence ter so praviloma brez moralnih vrednot? In kako sprejemati celotno globalno situacijo, ki je vse prej kot dobra ter postaja bolj in bolj depresivna?
Vsekakor je enega od najboljših nasvetov za to podal zelo znani duhovni učitelj Eckhart Tolle: »Ko se pritožuješ, delaš iz sebe žrtev. Zapusti situacijo, spremeni jo ali pa jo sprejmi. Vse ostalo je norost…« Vsako pritoževanje je v bistvu nesprejemanje tega, kar je, s čimer se trenutno soočaš in nad čemer se pritožuješ. Umetnost sprejemanja je na nek način tudi eden od temeljev srečnega življenja, kar pa ni vedno lahko – težja kot je situacija, težje jo običajno sprejemamo, sposobnost sprejemanja pa je seveda odvisna od tega, na kateri stopnji zavesti pravzaprav v določenem trenutku smo.
Iskanje pomoči
Iskanje pomoči za mene ni samo, da nekoga prosiš za pomoč. Daleč od tega. Pravzaprav v mojem primeru popolnoma nasprotno. Za mene je iskanje pomoči najprej priznanje samemu sebi, da pomoč pač potrebujem. To je začetek iskanja. In hkrati pogoj za nadaljnje iskanje. Ko se to priznanje samemu sebi enkrat zgodi, potem se začne iskanje »zunanje« pomoči, ki pa je lahko zelo različno. Za mene je bilo iskanje pomoči, ko sem se prijavil na tečaj meditacije in kasneje na tečaj joge… ko sem se odločil redno meditirati doma… ko sem se odločil pisati dnevnik… ko sem si kupil knjigo za osebnostno rast… ko sem se odločil za bolj zdravo prehrano… ko sem se odločil za sprehod v naravi namesto posedanja pred televizorjem… ko sem se odločil napisati to knjigo,… Vsako dejanje, ki me je gradilo, notranje izpopolnjevalo in dvigovalo zavest, je bilo pravzaprav iskanje pomoči. Takšna iskanja pomoči so za mene postala vsakdanja rutina, še posebej v zdajšnjem času turbulentnih družbenih premikov in brutalnih zunanjih pritiskov na slehernega »navadnega« človeka. Takšna rutinirana iskanja so za mene postala način preživetja v tem norem svetu.
In še nekaj sem spoznal. Ozaveščanje iskanja pomoči deluje za vse enako – vsak mora pri sebi ozavestiti in ponotranjiti željo po pomoči. Če je še ni, potem enostavno še ni pripravljen. Na svoji poti notranje preobrazbe sem želel pomagati tudi drugim. Večkrat neuspešno kot uspešno. In za neuspešno pomočjo je bil vedno samo en razlog – oseba, ki sem ji želel pomagati, ni želela pomoči. In to kljub temu, da jo je še kako potrebovala. Enostavno si še ni priznala in ponotranjila, da potrebuje pomoč. In takrat je poizkus pomoči vedno obsojen na propad. Če nekdo ne želi pomoči, mu ne moreš pomagati. In pika. Lahko tej osebi pustiš sporočilo, knjigo, nasvet,… jo objameš, ali pa se ji samo nasmehneš in ji nameniš toplo besedo....velikokrat s tem zaseješ seme, ki vzklije enkrat kasneje, ob tistem pravem času… ali pa nikoli… ampak pri tem se neha, to je enostavno največ, kar lahko v tistem trenutku narediš.
Iskanje svobode
In ko doživljamo težke čase, ko se nam ukinja svoboda na družbeni ravni, je še kako pomembna naša notranja, individualna svoboda. Nihče nam namreč ne more vzeti našega razmišljanja, naših prepričanj, naše srčnosti, naših sanj, naše notranje svobode… razen, če mu to sami dopustimo.
Lahko smo popolnoma svobodni v nesvobodnem sistemu… ali pa nesvobodni v popolnoma svobodnem okolju. To je pač stvar našega prepričanja, našega odziva na zunanji svet, naše stopnje zavesti.
Če ubesedim izredno škodljiv vpliv strahu na svobodo v enem stavku: strah na družbeni oziroma kolektivni ravni omogoča manipuliranje celotne družbe s strani njenih voditeljev, na individualni ravni pa manipuliranje posameznika s strani njegovega ega – v obeh primerih pa to praviloma pomeni odvzem svobode.
Iskanje boga
Dolga leta sem boga doživljal kot nekaj povsem ločenega od mene. Kot nekaj, kar nekje verjetno obstaja… v nekem vzporednem, ločenem svetu, v neki – meni neznani – obliki. Nekaj, kar se vsake toliko časa pojavi in potem spet izgine. Nekaj, na kar lahko zvalim krivdo za vse moje težave, za vso mojo nesrečo. Bilo je obdobje, ko sem ga skušal popolnoma pozabiti, zanikati… mogoče zaradi tiste nesrečne kletve, ki sem jo izrekel tako nepremišljeno, zaradi žgočega občutka krivde nekje globoko v meni. Nikoli pa nisem dojemal boga kot nekaj, kar bi moral pravzaprav iskati v sebi… kar se pravzaprav že nahaja v meni, samo ozavestiti moram, samo dopustiti si moram, da se prebudi, zažari in me razsvetli. Za to pa je seveda potrebna notranja želja… želja po višji zavesti, po pravilnejšem in bolj etičnem življenju, po notranji prebuditvi.
Ko se je to končno zgodilo, je za mene postalo iskanje boga predvsem iskanje samega sebe. Na začetku prebujenja se tega niti nisem zavedal. Bil sem tako na tleh, da tega niti nisem bil sposoben opaziti. Sčasoma je prišlo tudi to, počasi sem se začel zavedati… začel sem spoznavati, ozaveščati, čutiti. Vsi nosimo boga v sebi, saj je vsak od nas božansko bitje. In ko se začneš zavedati svoje božanske narave, prebudiš srce, vzljubiš sebe in s tem vzljubiš tudi boga – zavedno ali nezavedno. Verjamem v obstoj nečesa višjega, ki pa je neločljivo povezano z vsakim od nas. In ima v vsakem od nas delček sebe. Da pa se povežeš s tem vseobsegajočim višjim, moraš najprej odkriti in prebuditi boga v sebi.
Iskanje odpuščanja
Že ko sem se pripeljal čez tisti zadnji in najvišji hrib pred Črnomljem, je bilo nekaj drugače, saj me je pričakal res veličasten pogled na Belo Krajino – popolnoma jasno nebo in pokrajina, ki je izginjala v morju nizke oblačnosti. Pogled me je tako prevzel, da sem se ustavil in ta čudovit pogled nekaj časa opazoval ter naredil nekaj fotografij. Ko sem se pripeljal v dom ostarelih pa šok: povedali so mi, da se je zdravstveno stanje moje mami ravnokar zelo poslabšalo. Pohitel sem v njeno sobo in tam je ležala, zvita v klobčič, njeno telo je bilo popolnoma v krčih, ki so se ponavljali v neskončnost. Sedel sem poleg nje, jo prijel za roko ter jo poskusil potolažiti… in ji s svojo prisotnostjo na kakršen koli način olajšati trpljenje.
Tamkajšnji zdravnik ni vedel kaj dosti povedati o njenem stanju in ker ni imela vročine, je ni hotel poslati v bolnišnico. Šele kasneje, ko me je o njeni smrti obvestil zdravnik iz bolnišnice Novo mesto, sem izvedel, da so ji takrat že odpovedovali praktično vsi organi. Obsedel sem torej zraven nje, jo držal za roko in jo poskusil potolažiti, kolikor je bilo pač v moji moči. Ob njej sem bil dobre štiri ure, dokler je niso na moje prigovarjanje le odpeljali v Novo mesto. V tem času sem jo tolažil, večkrat sem ji povedal, da jo imam rad, da ji odpuščam in da bo še vse v redu, da bo trpljenje minilo, da jo spuščam in da naj gre v miru. Ves čas je bila pri zavesti, govoriti ni mogla več, samo hlastala je za zrakom… kljub temu ji je enkrat uspelo komaj slišno in hropeče izdaviti dve besedi, ki ju ne bom pozabil nikoli: »HVALA TI…«.
Ta čas ob njeni – praktično – smrtni postelji, mi bo ostal za vedno v spominu, kot čas popolne milosti med dvema dušama. Čas, v katerem ni bilo prostora za obžalovanje, zamere ali celo jezo… bil je čas za sočutje, ljubezen in toplino… za nežen stisk roke, ljubeč pogled, brezpogojno podporo in zadnje slovo. In za ta čas sem iz globine srca in ponižno hvaležen, da nama je bil namenjen. Ko se sedaj s toplino v srcu spominjam tistega časa, se zavedam, koliko veličastja duha je bilo pravzaprav takrat prisotnega, v vsem trpljenju in globokem zavedanju skorajšnjega slovesa…
Ko je kasneje prispelo reševalno vozilo, sem jo še zadnjič pospremil… zadnji stisk roke, zadnji objem, zadnji poljub… že takrat sem se zavedal, da se mami ne bo več vrnila v dom. V bolnišnico je že prispela nezavedna in do njene smrti tekom noči se ni več zavedala. Dom starejših občanov sem zapustil neverjetno miren in pomirjen… in nisem čutil prav nobene potrebe, da bi šel tisti trenutek za njo v bolnišnico. Nekako sem slutil, da sta se najini duši poslovili in ni nobene potrebe po moji nadaljnji prisotnosti. Odpeljal sem se domov.
Iskanje življenja
Gre pravzaprav za odnos do življenja, mogoče še bolje rečeno odziv na življenje samo – oziroma življenjske situacije. Verjetno je vsak od nas vsaj enkrat v življenju videl kakšno fotografijo revnih otrok v Afriki, napol golih, obkroženih z revščino in surovim okoljem, vendar z nasmehom, ki izžareva čisto in pristno srečo… in očmi, v katerih lahko vidiš celo Afriko. Kako greš skozi življenje (in posledično, kako na življenje gledaš), je stvar odločitve vsakega posameznika… vsak dan posebej, ob vsaki situaciji posebej. Ko se zjutraj zbudiš, pogledaš skozi okno in ugotoviš, da dežuje, imaš dve možnosti. Lahko si rečeš: »Oooo, šment, dež pada… zdaj bomo pa cel dan doma, otroci bodo tečni, žena nataknjena, pa ravno sobota je, ko bi šli lahko na izlet…« in postaneš v istem trenutku slabe volje, to pa seveda preneseš še na bližnje. Ali pa si enostavno rečeš: »Hej, čudovito, danes pa je dan za dobro knjigo, crkljanje s partnerko ali partnerjem, kakšen dober film, družabno igro z družino,… prav super!« in preživiš čudovit deževen dan.
Iskanje duhovnosti
Na moji poti iskanja duhovnosti oziroma tistega pravega sebe, svoje duše, ni nikoli dolgčas – pot je zelo raznolika, zdaj pelje čez cvetoče travnike obsijane s soncem, v naslednjem trenutku čez globoke prepade sredi najhujšega neurja. Na tej poti srečujem različne popotnike in čisto vsak od njih me obogati za novo izkušnjo, novo znanje, nov pridelek na moji njivi življenja – pa naj bo to prijazna ali neprijazna izkušnja. Že kar nekaj časa nazaj sem nekje na tej poti spoznal, da je cilj samo prazen privid, fatamorgana nekje v širni puščavi prihodnosti. In prihodnost je točno takšna , kot puščava – neskončna in nikoli določena, nikoli dorečena, saj jo puščavski pesek pod silo močnih vetrov in viharjev ves čas spreminja. Zakaj bi se torej osredotočal na cilj, ki je nekje v prihodnosti? Pot je tukaj in zdaj, ves čas. Pomemben je čisto vsak trenutek na tej poti, kako ga doživiš, preživiš in predvsem – obogatiš. Si povonjal cvetove na cvetočem travniku ali si šel samo čezenj, ne da bi cvetove sploh opazil? Odgovor na to vprašanje je razlika med polnim in praznim življenjem… tako preprosto je to… in hkrati tako težko.
Iskanje moškega v sebi
In kje se torej v vsem tem vidim sam? Težko vprašanje, na katerega še vedno iščem odgovor. Pravzaprav ga niti ne iščem več. Samo čakam na njega. Spoznal sem namreč, da odgovori pridejo sami in vedno ob pravem času. Ne išči odgovorov, išči pot… ko najdeš pot, pridejo na tej poti tudi odgovori. Moja čudovita učiteljica joge mi je ne enem od najinih dušnih pogovorov povedala, da v meni prevladuje ženska energija – vsaj v času tistega najinega pogovora je. Tudi zaradi tega sem se kasneje pridružil moški skupini, ki mi je seveda odprla nova obzorja – in nova vprašanja. Vendar je to hkrati pot, na kateri bom slej kot prej našel tudi odgovore.
V tem trenutku enostavno ne čutim potrebe, da bi se počutil kot nek »pravi« moški, želim se predvsem oblikovati kot človek – ne po spolu (ali po kateri koli drugi delitvi) – temveč predvsem po etičnih merilih, ki jih na nek način že dolgo čutim v sebi, nisem si jih pa pustil doživeti in živeti v polnosti… vsaj do sedaj še ne. Če bom zaradi tega tudi boljši moški (po ne vem že kateri trenutno »veljavni« definiciji), prav… če ne, tudi prav. Pomembno mi je predvsem, da postanem boljši človek. Človeštvo se enostavno preveč ukvarja z raznimi delitvami… na ene in druge… na tiste in one… na »prave« in »napačne«. Tudi zaradi tega smo, kjer smo…
Trpeče srce v ječi samote bega nemirno in tiho ihti... ljubezen je ptica
svobode.
