Zavedanje je nekaj, kar nas poganja. Brez zavedanja je življenje nekako tako, kot avto brez goriva - lahko ga porivaš, voziti ga pa ne moreš. In na neki točki se vse ustavi. Ne zavedati se, pomeni ne živeti. Predvsem govorim o zavedanju sebe, vendar ne o nekem samovšečnem, celo narcisoidnem zavedanju. Govorim o zavedanju resničnega sebe, ki običajno ždi nekje globoko v nas, popolnoma prekrit s celo paleto vzorcev, ki smo jih kopičili praktično celo življenje, nekaj pa jih imamo še od prej. Zavedati se sebe, pomeni zavedati se svojega božanskega delca, ki je v vsakem od nas, naše ljubezni do sebe in do vsega, našega poslanstva, ustvarjalnosti, umetnika v sebi,... 

Da počasi prihajam do vseh teh zavedanj, pa sem se moral najprej zavedati, da je nekaj z menoj hudo narobe in da tako ne bo šlo več naprej. Najprej sem se moral zavedati, da rabim pomoč. Neskončno pomembno zavedanje v mojem življenju, bi rekel celo najpomembnejše. Brez tega zavedanja bi se še vedno vrtel v začaranem krogu samopomilovanja, zamer, obtoževanja in drugih negativnosti, v katerih sem se tako zelo dolgo počutil tako zelo domače.