To je bilo moje vprašanje patru na duhovnih vajah s postom, kamor sem se konec septembra lansko leto umaknil za en teden. In bom kar takoj razčistil, da ni… na Zemlji pekel, namreč. Vsaj v takšni obliki ne, kot si ga mogoče predstavljamo. Ste si oddahnili? Mogoče temu celo oporekate. Lahko, da ste celo za trenutek pomislili, kaj pa če je le… čeprav o tem prej niti niste razmišljali. Kar vam vsekakor ne gre zameriti glede na vse, kar se dogaja okrog nas. Toliko zlobe, pohlepa, nesmislov in zvrhane košare drugih nizkih strasti, ki so vse po vrsti v bližnjem ali vsaj daljnem sorodstvu s pohlepom, vsaj pri nas že dolgo nismo doživeli – jaz vsekakor ne, pa nisem več ravno mlad. Človek se ob tem povsem upravičeno vpraša, kaj pa če je le mogoče… In glede na trenutno vsesplošno dogajanje, je vprašanje povsem na mestu. Če pa imaš možnost to vprašanje postaviti še predanemu božjemu služabniku, potem res ni kaj za razmišljati. Pa pojdimo od začetka…
Na duhovne vaje sem se odpravljal že nekaj let in očitno mi do lanskega septembra še niso bile namenjene – vedno je prišlo nekaj vmes. Tokrat pa sem jih potreboval… in to zelo. Za menoj je bilo vse prej kot lahko leto, s kar nekaj težkimi življenjskimi preizkušnjami v osebnem življenju, ki so se začele z mamino smrtjo konec leta 2019 in se je potem samo še nabiralo. Pa tudi pred tem moje življenje ni bilo ravno plovba po mirnem morju. Potem je za piko na i usekala še korona z vsemi »priteklinami«, ki jih vsi bolj in bolj čutimo, doživljamo in seveda – vsak na svoj način – preživljamo. Breme je enostavno postajalo pretežko… tako zelo, da so se mi začele pojavljati bolečine v ramenih, ki so postajale čedalje pogostejše. Če ne bi bilo mojega rednega dela na sebi (joge, meditacije, moške skupine, avtosugestije ter bolj ali manj rednih dušnih pogovorov z mojo čudovito učiteljico joge), predvsem pa vedno zdravilnega in predvsem ljubečega družinskega okolja, bi si me že zdavnaj – po domače povedano – odpeljalo.
In tokrat mi je bil duhovni odmik namenjen v vseh pogledih. Prijavil sem se šele avgusta, skoraj brez upanja, saj so te duhovne vaje zelo zasedene že dolgo vnaprej. Prijava je bila tako bolj iz obupa in v stilu, kar bo, pa bo. In se je presenetljivo našlo še eno prosto mesto zame, očitno je korona tudi tukaj naredila svoje… ali pa je imela prste vmes višja sila? Po uspešni prijavi je bila seveda prisotna še druga morebitna ovira – kaj pravzaprav bo čez en mesec? Bo izvedba glede na vsesplošno stanje takrat sploh mogoča? Ali pa bo odpovedano? Vendar se nisem kaj dosti ukvarjal s tem, vse skupaj sem predal Vesolju in se je na koncu le izšlo… Ko pride pravi čas in ti je nekaj namenjeno, se to enostavno zgodi, ne glede na okoliščine.
V sklopu duhovnih vaj smo imeli tudi vsakodnevne nagovore patra, v katerih je razlagal določen del Svetega pisma, sestra je potem to še zelo razumljivo postavila v kontekst današnjega časa, na koncu pa se je običajno razvil še zelo zanimiv pogovor. Sam sicer v cerkev kot institucijo ne verjamem, verjamem pa v posameznike, ki so v sklopu te institucije popolnoma predani Bogu in srčno delujejo iz božje ljubezni ter skladno z vsemi božjimi postavami. Verjamem tudi v vseobsegajoče božanstvo, Stvarstvo, ki ga nekateri imenujejo bog (različne religije seveda z različnimi imeni, v krščanstvu je to Bog), spet drugi Vesolje,... In na teh duhovnih vajah sem v patru in sestri, ki sta vaje vodila, brez dvoma našel dve taki čudoviti duši, popolnoma predani božji službi in ljubezni do Boga.
Bil je peti ali šesti dan posta, ko sem patra, sicer kapucinskega brata, med njegovim nagovorom vprašal: »Pater, ali je Zemlja pekel? Ali vsaj vice?« Vprašanje je v tistem trenutku kar izletelo iz mene, brez posebnega razmišljanja, popolnoma spontano – čeprav je v meni klilo že nekaj dni, seme pa je bilo bržkone posejano med eno od večernih pridig, ko je pater razlagal o davnem boju med dobrimi in slabimi angeli v nebesih – slednje je vodil sam hudič, pa vendar so dobri angeli pod poveljstvom nadangela Mihaela zmagali. Hudič in njegovi angeli so bili po porazu pregnani… kam drugam, kot seveda na Zemljo, kjer so vse od takrat zelo aktivni. In če potem vzameš v obzir še vse to, kar se dogaja na naši ljubi Zemlji, potem se je seveda zastavljeno vprašanje ponudilo kar samo od sebe.
Patra sem z vprašanjem, milo rečeno, presenetil. Vidno se je zdrznil in me precej presenečeno pogledal. Nekaj časa je molčal in zbiral misli. Ta čas sem izkoristil, da sem mu razložil, na podlagi česar sem pravzaprav prišel do tega vprašanja. In če sem pričakoval obširno in poglobljeno razpravo na moje vprašanje, sem se zelo motil. Odgovor je bil precej negotov, nekako v smislu: »Pekel ne more biti, ker je to nekaj večnega. Če je že kaj od tega, potem so vice.« Nakar je zanimiv odziv prišel še od ene udeleženke posta, ki je rekla, da so potem na Zemlji tudi nebesa, samo notranjo luč je potrebno prižgati.
Hja, bo že držalo. Res je, da je na Zemlji veliko slabega in hudega. Praktično že zelo dolgo časa. Po Bhagavad Giti – starih hindujskih spisih, ki slovijo kot biser indijske duhovne modrosti – živimo v kali-yugi, t.i. železni dobi, ki slovi po prepirih, nevednosti, nereligiji in nemoralnosti. Kali-yuga je ena od štirih dob, ki sestavljajo ponavljajoče se cikle v času trajanja materialnega univerzuma. Dobe si sledijo od zlate (satya-juga), srebrne (treta-yuga), bronaste (dvapara-yuga) do trenutne železne (kali-yuga). Železna doba, skozi katero se človeštvo prebija sedaj, se je začela pred dobrimi 5.000 leti in naj bi trajala celih 432.000 let. Gre za najslabšo dobo, v kateri kreposti praktično ni več, nemoralnost se poveča do neslutenih razsežnosti in na koncu mora posredovati samo vrhovno božanstvo, ki na zemlji pobije vse demone in začne novo zlato dobo. In v takšni dobi dejansko tudi smo… pa če verjamete Bhagavad Giti, ali ne…
Po drugi strani pa so takšni težki časi izredna priložnost za osebnostno rast. Če že pri nekaterih izvabijo na plan tisto najslabše in se nam na trenutke zdi, kot da smo na dnevu odprtih vrat v peklu, potem spet pri drugih izvabijo ven vse najboljše vrline, s sočutjem, dobrohotnostjo in ljubeznijo na čelu. In teh drugih (nas) je veliko, veliko več, kot prvih - vsak takšen posameznik dviguje zavest in posledično frekvenco, na kateri deluje in ki jo oddaja, kar seveda vpliva na celotno kolektivno zavest, ki se - ne glede na trenutno kaotično dogajanje - dviguje.
In če se še enkrat navežem na vprašanje iz naslova - na koncu je le in samo od nas samih odvisno, kje živimo… v peklu ali nebesih. Na nek način se oboje dejansko nahaja na Zemlji oziroma bolje rečeno v vsakem od nas. Vsi boji, vsi viharji, celotno dojemanje zunanjega sveta,… vse to je vedno in samo stvar naše notranjosti. Ne glede na to, kaj se dogaja okoli nas. Mogoče je to še najbolje ubesedil Joseph Campbell, ameriški profesor literature, v svojem citatu: »Vsi bogovi, vsa nebesa, vsi pekli, so v tebi.« Zelo globoka misel, ki v enem samem stavku pove bistvo te dileme. Če se navežem še na staro indijansko zgodbo o dveh volkovih, dobrem in slabem, ki ju ima v sebi vsak od nas in se med seboj neprestano bojujeta: katerega volka hraniš, tisti vedno zmaguje… tisto življenje pač živiš… in si v nebesih… ali v peklu. Že tukaj, na Zemlji.
Iz srca vam želim, da živite svoja nebesa... tukaj in zdaj!
Comments