top of page
Search
  • Writer's pictureZoran

Pustimo dobre sledi v življenju

Updated: Feb 13


Kje smo?

Živimo v turbulentnih časih, ko pred nami iz naših življenj dobesedno izginjajo vrednote, ki so se nam še včeraj zdele samo po sebi umevne. In smo praktično čez noč dobili lekciji iz ponižnosti in hvaležnosti. Iz ponižnosti, ker smo se prevzeli in nismo znali ceniti, kar smo imeli. In iz hvaležnosti, ker se v svojem lažnem mehurčku udobja nismo spomnili – ali pa se nam ni zdelo vredno – biti za to hvaležni. Če kdaj, potem smo sedaj vsekakor spoznali, da na tem svetu ni nič samo po sebi umevnegain nič ni večnega. Pač še ena lekcija, oziroma dve… šola življenja na nivoju doktorata.


Pa vendar...

... so vedno najtežji časi tisti, ki prinašajo največ(je) priložnosti. Budisti imajo lotus za prispodobo razsvetljenja oziroma prebujenja – ker ima tako čudovit cvet svoj izvor v blatu, iz katerega zraste in se dvigne nad gladino… ter zacveti v vsej svoji lepoti. Iz največjih in najhujših preizkušenj pridejo najlepše zgodbe. Najlepša zora pride za najtemnejšo nočjo. Nekatere največje umetnine so se rodile skozi umetnikovo največjo bolečino, skozi njegove največje življenjske preizkušnje.


In zato...

... moramo pustiti dobre sledi v življenju tudi takrat, ko je težko. Še posebej takrat. Že dolgo ni bilo za kolektivno dobro tako zelo pomembno, da posameznik pusti dobre sledi v življenju. Pri vsakodnevnih negativnostih, ki nam jih servirajo (s točno določenim namenom!), se moramo poglobiti vase in začeti negovati to naše seme v blatu, da bo vzklilo. Se čim bolj distancirati od negativnosti in se obrniti v pozitivnost, v svetlobo, v dobro – ne glede na to, kako nemogoče se nam to zdi v tem trenutku. Se odklopiti od medijev in se priklopiti nazaj na sebe.


Kako?

Pozdravimo mimoidočega in se mu nasmehnimo… in mu namenimo kakšno prijazno, vzpodbudno besedo. Kar tako, iz srca. Ali pa enostavno zato, ker se v njegovih ali njenih očeh zrcalita strah in obup. Presenečeni bi bili, kako veliko lahko ta majhna gesta pomeni tej osebi. In koliko ljudi je sedaj v takšnih in drugačnih stiskah. Ponudimo pomoč starejšim in nemočnim, ko iz trgovine nesejo več, kot zmorejo nositi. Obiščimo starejšo osebo, ki nima nikogar več. Darujmo pomoči potrebnim. Če nimamo denarja, jim namenimo vsaj topel pogled in prijazno, vzpodbudno besedo. Ali pa odnesimo oblačila in obutev, ki jih ne potrebujemo, ustrezni dobrodelni organizaciji, ki bo poskrbela, da bodo stvari prišle v prave roke. Zapomnimo si, tudi če nimamo materialnih dobrin, premoremo ljubezen, sočutje, dobroto,… samo prebuditi moramo to v sebi, če še spi.


Podpirajmo pozitivne ljudi okrog sebe. In se družimo z njimi, izmenjujmo misli, pozitivnost, srčnost, dobre vibracije. Puščajmo in širimo pozitivne sledi povsod, kjer le moremo. Pogovarjajmo se, družimo se, četudi samo virtualno. V teh časih je to stvar preživetja. Praktično je nemogoče ohraniti mir in pozitivnost brez ustrezne podpore. In tudi v tem primeru – kot v večini drugih – je dajanje hkrati prejemanje. Vse se vrne… obilno… prej ali slej. Katerega volka boš hranil, tisti te bo obvladoval, tako boš živel. Kar seješ to žanješ, so rekli že naši dedi in to drži kot pribito. Veliko več modrosti in zdrave kmečke pameti je bilo v njihovih časih, kot jo je sedaj.


Bodimo podpora svojim najbližjim, svoji družini. Vsi nosimo v teh časih težka bremena, vsi se na nek način lomimo in na koncu je pomembno le, da se ne zlomimo. Če pa se že, da potem vzamemo lepilo in se zalepimo nazaj. Pa niti ni pomembno, če pri tem uporabimo hitro ali bolj počasno lepilo - pomembno je, da se zalepimo nazaj. In kdo ti da pri tem lahko boljšo podporo, kot družina. Če so nam že na zunaj do skrajnosti omejili socialne stike, potem se objemajmo doma veliko več, kot smo se kdaj koli. Objemimo najdražjega, najbližjega tudi brez razloga, kar tako, ko prideš v kuhinjo po kozarec vode, ali pa ko se srečata na stopnicah... objemimo ga/jo z razlogom ali brez, samo da mu/ji sporočiš »rad te imam, tu sem zate«. Objem je tako zelo zdravilen in tako neskončno veliko pove tudi brez besed. Preplavimo družino z ljubeznijo in pozitivnimi vibracijami, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj nas. Pustimo dobre sledi v naših otrocih, vnukih. Pojdimo skupaj na sprehod, v naravo, se pogovarjajmo, igrajmo družabne igre, podpirajmo drug drugegabodimo družina.


Negujmo svoje seme...

... da bo iz njega na koncu zacvetel čudovit lotus na vodni gladini. Vedno se seveda vse začne in konča pri nas samih. Potopimo se v globino sebe, povežimo se svojim bistvom, s svojo resničnostjo, kar nosimo vsi v sebi. Samo odkriti moramo te naše zaklade. Če rabimo pri tem pomoč, zakričimo na ves glas: "Na pomoč!" Vendar si moramo v tem primeru najprej priznati, da potrebujemo pomoč. To je bržkone najpomembnejše zavedanje v našem življenju. Najpomembnejše priznanje, predvsem in izključno samemu sebi. Da potrebujemo pomoč. Ko si to priznamo, ko to ozavestimo, potem smo že na poti prebujenja, na poti do višje zavesti, do višjih frekvenc. Potem se nam začnejo odpirati vrata in v življenje prihajati pravi ljudje. Tista prava življenjska iskanja se lahko začnejo. In niti ni toliko pomembno, kakšne tehnike pri tem uporabljamo, samo da nas notranje izpolnjujejo in dvigujejo.


... in bodimo kreator

Če želimo, da bo seme vzklilo v polnosti, potem se moramo zazreti globoko v sebe in oživeti ter osvoboditi življenjskega kreatorja, ki ga vsak od nas nosi v sebi, ni pa vsakemu namenjeno ga prebuditi... kaj prebuditi, še prepoznati ga je težko. Bodimo ustvarjalni. Bodimo kreator. Vsak od nas je v nekem trenutku življenja sanjal (ali pa še vedno sanja), da bo nekaj naredil, ustvaril… Pa je vse – zaradi takšnega ali drugačnega razloga – ostalo samo pri sanjah. Storimo to. Takoj. Sedaj. Jutri je tako zelo daleč… in pride ali pa tudi ne. Budisti pravijo, da nikoli ne veš, kaj pride prej – nov dan ali novo življenje. Napišimo pesem, kar tako, za sebe, za ljubljeno osebo ali za knjižno zbirko. Narišimo sliko, samo za svojo dušo ali mogoče celo za razstavo, galerijo,…. Začnimo se učiti in igrati instrument, o katerem sanjamo že dolgo. Potujmo v daljne dežele in napišimo potopis. Napišimo knjigo, ki je že dolgo napisana nekje globoko v nas… in čaka na naše povabilo, na naše prebujenje. Bodimo kreator!


V nas tiči velikan ustvarjalnosti, običajno priklenjen z verigami številčnih vzorcev. Poglobimo se vase in ga osvobodimo... in se osvobodimo. Odprimo srce, razživimo duha in… pišimo, rišimo, slikajmo, fotografirajmo, igrajmo, pojmo, gradimo, potujmo, raziskujmo, pomagajmo, podpirajmo, sijmo svetlobo,… Najdimo svoje poslanstvo, svoje skrito hrepenenje, ki si ga do sedaj nismo upali ali pa zmogli izživeti. In zaživimo v polnosti. Naredimo dobre sledi v sebi, v družini, pri prijateljih, somišljenikih, popolnih neznancih, pomoči potrebnih ljudeh,… naredimo dobre sledi, ki bodo svetile v tem življenju in katerih luč bomo nesli s seboj v naslednje življenje. Naredimo in pustimo za seboj dobre sledi.


In še pika na i

Ja, časi so težki, temačni, depresivni… sile teme poskušajo zavladati, prevladati… zato moramo sijati svetlobo, kot še nikolida osvetlimo temo in na koncu – ko bo svetlobe dovolj – temo tudi preženemo. Časi so težki, temačni, depresivni,... kolikor sami dopustimo, da so. Točno toliko in čisto nič več.

In da osvetlimo to trenutno temo, potrebujemo veliko svetlobe… veliko posameznikov, ki bodo sijali to svetlobo… veliko posameznikov, ki bodo pustili dobre sledi v življenju. Bodimo tudi mi ta svetloba


Recent Posts

See All

Comments


Commenting has been turned off.
bottom of page