Leto ena

Z mesecem oktobrom se je za mene in mojo najdražjo obrnilo prvo leto novega življenja. Malce pred poletjem lani sva se odločila, da prodava hišo v Kamniku, čudovitem srednjeveškem mestecu, kjer sva oba živela od rojstva, in začneva čisto na novo nekje daleč od ponorelega sveta. In ko se nekaj odločiš brez zadržkov, z željo, ki ti jo šepeta intuicija in jo narekuje srce, potem te podpre celotno Vesolje. Hišo sva prodala skorajda čez noč, nakup nove je trajal malce dlje, pa vendar se je vse skupaj odvijalo in tudi odvilo neverjetno hitro – od odločitve do prve zdravice na terasi nove hiške je minilo nekaj manj kot štiri mesece.

V tem času sva prodala hišo, obredla pol Slovenije v iskanju nove, popolnoma izpraznila staro in preselila vse, kar sva nameravala, v novo. Šele tedaj sem spoznal, koliko nepotrebne navlake se nabere v nekaj desetletjih. Kdor se je kdaj šel kaj takega, ve o čem govorim. Še ko sedaj gledam nazaj na tisto obdobje, mi ni čisto jasno od kje volja, energija in seveda pogum, da sva to speljala tako hitro in brez večjih ovir. Hja, res je, ko se za nekaj odločiš brez zadržkov, z željo, ki ti jo šepeta intuicija in jo narekuje srce, potem se resnično premikajo gore. In odločitev sploh ni bila težka glede na celotno situacijo…

V sistem ne verjamem več, zdrava kmečka pamet mi govori, da gre preveč stvari narobe in da še nekaj časa ne bo šlo na bolje. In stvari gredo narobe namenoma… Živimo v dobi korporativnega fašizma, kjer se v imenu pohlepa uničuje narava, človeško bitje in celotna družba. Obdavčujejo ali celo privatizirajo se naravne dobrine, ki bi morale biti prosto dostopne vsem ljudem. Zakoni ekonomije – vsaj tisti zdravi – ne veljajo več, cene drvijo v nebo izključno zaradi pohlepa, praviloma zaradi kartelnih dogovorov na področju osnovnih surovin (elektrika, plin, gorivo,…), ki povzročajo splošne dražitve, gospodarski kolaps. Posledično to pomeni propad malih podjetij, kmetov, podjetnikov in rast že tako ogromnih in nenasitnih korporacij. Mediji s posredovanjem in potenciranjem negativnih informacij povzročajo paniko, strah, tesnobo,… in predvsem omogočajo manipuliranje oziroma programiranje množic.

Koncept »deli in vladaj« se uporablja že stoletja in omogoča veliki manjšini nadzor nad veliko večino, znova in znova. Delitev na bele in rumene in rdeče in črne, na revne in bogate, na vaše in naše in njihove, na večvredne in manjvredne, na leve in desne in sredinske in levosredinske in desnosredinske, in zadnje čase zelo popularna (in nadvse delujoča) delitev na cepljene in necepljene (ali če hočete na cepilce in anticepilce)… Med seboj skregane in prestrašene množice je pač lahko nadzirati in voditi. Naši predniki so imeli veliko modrosti in posledično je iz tistih časov precej zelo uporabnih pregovorov. Tukaj je eden zelo primeren: »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.«

Cilj je popolno razčlovečenje in ustvarjanje brezosebnega, ubogljivega (ali bolje programiranega) potrošnika ter plačnika konstantno naraščajočih raznih dajatev, davščin in davkov. Novi in novi zakoni so čedalje bolj neprijazni običajnim ljudem in naravi. Politiki že dolgo ne delajo več v dobro ljudstva, temveč zvesto podpirajo in omogočajo nenasitni pohlep korporacij, tudi – in zadnje čase še posebej – farmacevtskih. Verjeti v to, da je cilj farmacije zdrava družba, je nekako tako, kot verjeti, da je cilj orožarske industrije mir na svetu – to je misel, ki sem jo nekje prebral (avtorja žal ne vem) in se z njo popolnoma strinjam. Prirojen in brezhibno delujoč imunski sistem je najboljša obramba pred boleznimi. In seveda vera v ozdravitev. A kaj, ko nam oboje rušijo na vsakem koraku. Verjetno ne bomo nikoli pozabili vsega stresa, ki smo mu bili (spet namenoma) podvrženi v zadnjih dveh letih in pol. In vsega tega še ni konec. Doziranje stresa se pospešeno nadaljuje z ustrahovanjem na valovih ustvarjene gospodarske krize in vojnih žarišč, s kontinuiranim dnevnim sporočanjem podatkov o obolelih in mrtvih v ozadju. In kaj najbolj uničuje imunski sistem in vero v ozdravitev? Stres. In kaj je največji povzročitelj stresa? Strah.

Seveda splošna situacija ni bila edini (in glavni) dejavnik pri najini odločitvi, je pa vsekakor zelo pripomogla k njej. Zavedam se, da sistemu kot takemu ne moreš ubežati, le-ta se je namreč v tkivu družbe razširil v – vsaj zaenkrat – neobvladljivem obsegu. Lahko pa ga vsaj malce zaobideš, predvsem v smislu čim večje neodvisnosti od korporativnega okolja, trgovskih centrov in konec koncev večjih mest, kjer so novodobne bolezni družbe najbolj izrazite. Občutno pomaga tudi odmik od medijev, ki praviloma širijo in izrazito potencirajo negativne informacije. In res neverjetno je, kako zelo postaneš že po nekajmesečnem življenju na podeželju občutljiv na cel spekter negativnih dejavnikov urbanega okolja – ko se zaradi nujnih opravkov približno enkrat na mesec, mesec in pol odpravim v »civilizacijo«, se praviloma vedno vrnem z glavobolom in zelo utrujen. Šele sedaj pravzaprav spoznavam, v kako nezdravem okolju sva živela.

Tako sva lani dobesedno skočila v novo življenje. Življenjski (pre)obrat je bil tolikšen, da lahko povsem upravičeno govorim o »letu ena« novega življenja. Prepričan sem, da ima vsak od nas v življenju vsaj en takšen preobrat, ki »opraviči« začetek novega štetja, resetiranje »življenjskega števca« na nič. Meni se je to v tem življenju zgodilo že tretjič (če seveda odštejem moje rojstvo).

Prvič, ko me je na moji strmi poti navzdol v mojih res norih najstniških letih nežno ujela in pobrala moja najdražja – in sva potem zelo hitro ustvarila družinico.

Drugič, ko sem bil pred približno devetimi leti na robu živčnega zloma, popolnega psihičnega kolapsa, in sem zapustil varno eksistenčno okolje podjetja, ki sem ga pomagal ustanoviti – in se začel potapljati v globine sebe ter čistiti nesnago, ki jo pri tem še vedno odkrivam.

In tretjič sedaj. Pravijo, da gre v tretje rado. Čeprav tukaj ne gre zato, da mi prvič in drugič ne bi uspelo – in da naj bi mi v tretje. Gre za evolucijo mojega življenja, moje zavesti, moje rasti kot človeškega bitja. Za evolucijo moje duše. Vsako življenjsko obdobje po novem štetju mi je dalo ogromno, zelo veliko sem se naučil, še največ preko lastnih napak. In učiteljev, tistih »prijaznih« in tistih »neprijaznih«. Od slednjih še največ. Padcev je bilo vedno veliko in hvaležen sem, da sem se zmogel vedno pobrati in iti naprej. Vedno naprej. Kdaj tudi za kakšen korak nazaj, ampak to samo zato, da sem vzel zalet. In sem šel potem naprej še dlje.

Ko ne vidim več napredka in imam občutek, da sem obtičal na mestu, se spomnim besed moje čudovite učiteljice joge, ki mi je ob mojem takšnem »jamranju« na enem od najinih dušnih pogovorov dejala: »Poglej nazaj, kje si bil pred enim letom, in poglej, kje si sedaj«. Ja, čeprav pravijo, da se s preteklostjo nima smisla ukvarjati, ker potem zamudiš prihodnost, se je včasih za trenutek le dobro ozreti nazaj. Že zato, da vidiš, koliko si prehodil in od kje si prišel.

In tako se je (spet) obrnilo leto ena. Priznam, ni bilo lahko. Dela je bilo veliko. Projekti, manjši in večji, so se v tem letu ena kar vrstili. Žaganje, cepljenje in spravilo drv iz lastnega gozda, nova škarpa, dva nadstreška, zamenjava greznice s čistilno napravo, odstranitev nekaj manj kot 600 trt, ureditev vrta, izdelava visokih gred, postavitev rastlinjaka,… In košnja trave v neomejenem obsegu. Pa še cel kup manjših opravil. Spotoma še prvič na ta pravi trgatvi in prvič pri žganjekuhi… Hja, če že živiš v Halozah, potem se moraš tako tudi obnašati.

Narejenega je bilo res veliko, pa vendar je tudi tukaj obveljalo pravilo, da vedno kaj zgubiš, ko nekaj dobiš. Na račun fizičnega dela sem se zapustil na duhovni ravni. Mogoče je tako moralo biti, saj je bilo prej ravno obratno. Mogoče mi Vesolje sporoča, da moram najti v življenju pravo ravnovesje med fizičnim in duhovnim. Saj veste, Jin in Jang. Koncept univerzalnega dualizma, dvojnih nasprotij, ki nas obkrožajo vsepovsod - na videz nasprotujočih, pa vendar neločljivih, v nenehnem iskanju medsebojnega ravnovesja. Če ravnovesja ni, potem gre hitro narobe. Če ni ravnovesja v naravi, pride do naravnih nesreč. Če ni ravnovesja v človeku, pride do bolezni. Če ni ravnovesja v politiki, pride do neredov, družbenega propada, vojne. Če ni ravnovesja v gospodarstvu, pride do gospodarskega zloma, posledično tudi družbenega propada. Vam je kaj znano? Bi rekel, da je v sedanjem času porušenega res veliko ravnovesja. Smo pač v kaosu prehoda v novo dobo, v katerem se čisti nepotrebno, da napravi mesto novemu.

In kot vedno, je potrebno začeti pri sebi. Spremeni sebe in spremenil boš cel svet. Vzpostaviti ravnovesje v sebi pomeni dvigovati svojo in posledično tudi kolektivno frekvenco. Pomeni dvigovati svojo in kolektivno zavest. Pomeni spreminjati sebe in zdraviti celoto. Vsak od nas je nerazdružljiv del celote. Delček Univerzuma, Vesolja, Božanskega, Prasile – ali kakorkoli že to imenujemo. Majhen, a vendar izredno pomemben delček. Nerazdružljiv. Zato je potrebno vzpostaviti ravnovesje, tisto pravo ravnovesje, ki je v današnjem materialnem svetu tako zelo porušeno. Ravnovesje z naravo, z našo duhovno platjo, s samim seboj, s celoto.

Ravno sedaj, ko pozno v noč pišem ta blog, ob meni mirno počivata najina mucka, ki jima je ime prav Jin in Jang. Kako pomenljivo, ne? Tako ju je poimenovala dušica, pri kateri sva mucka dobila. In razmišljam, kako zelo ponazarjata koncept ravnovesja, po katerem sta poimenovana. Karakterno tako različna, pa vendar nerazdružljiva. V enem je ogenj, v drugem voda. In že zato, ker sta bratca (pa ne samo zaradi tega), je v Jinu nekaj Janga in obratno. Res neverjetno, kako lahko opaziš nasprotja in medsebojno ravnovesje pravzaprav v čisto vsem obstoječem, če le pozorno (po)gledaš.

Leto ena se je obrnilo. Leto fizisa. Leto dve bo v znamenju iskanja in obnavljanja ravnovesja. S samim seboj, z dušo, z življenjem, s celoto. Z vsemi padci, pobiranji, majhnimi koraki nazaj in velikimi naprej, ki pridejo zraven. In življenje šteje dalje. Mogoče do ponovnega leta ena?