Vse krhkosti svobode

S svobodo je nekako tako, kot z zdravjem – dokler to živimo in uživamo, se tega bogastva niti ne zavedamo, vsaj v polnosti ne. Zdi se nam samoumevno, kot da nam to pripada že samo po sebi, da je to naša prirojena pravica. Pri zdravju ta občutek samoumevnosti v trenutku izpuhti, ko se pojavi težja bolezen – pri nas samih ali naših bližnjih, ljubljenih. Šele takrat se zavemo krhkosti in minljivosti tega bogastva, materialno nemerljivega, pa vendar v tistem trenutku tako zelo cenjenega, neprecenljivega. Življenjske prioritete se resetirajo praktično čez noč in nekje globoko v sebi se zavemo svoje majhnosti, pripadnosti nečemu mnogo večjemu, neskončno močnejšemu in modrejšemu od nas samih. Nečemu, od česar smo se popolnoma odtujili, čemur smo se do tega trenutka na nek način celo posmehovali, pa naj smo to delali zavedno ali nezavedno. Nečemu, čemur od nekdaj pripadamo, pa smo na to pozabili, namenoma ali ne namenoma, zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. Prejšnjo nevednost oziroma nezavednost običajno hitro zamenja ponižnost. Začetna osuplost, nesprejemanje, celo jeza, pa se nemalokrat spremeni v iskanje odgovorov – najprej zunaj sebe, ko pa jih tam seveda ne najdemo, se sčasoma potopimo v bolečine svoje notranjosti, kjer se odgovori vedno nahajajo. Ni pa vsakomur namenjeno, da jih izkoplje. Niti ni vsakomur namenjeno, da jih poizkusi izkopati.

S svobodo je vseeno malce drugače. Lahko bi rekli, da je zdravje v tem kontekstu bolj črno belo, medtem ko je pri svobodi cela paleta odtenkov, pri čemer so odtenki naša dojemanja te vrednote skozi prizmo današnjega časa oziroma dogajanj – in seveda skozi prizmo lastnih odzivov na vse to. Dejstvo je, da nam je svoboda že nekaj časa kratena in se njeno omejevanje samo še stopnjuje. Presenetljivo pa je, kako zelo je svoboda v zadnjem času razvrednotena. Kako poceni in hitro jo prodajamo – kot da smo na tržnici, kjer vsi trgovci ponujajo samo en izdelek, ki se ga želijo vsi naenkrat in čimprej znebiti. In ko ga zmanjka, isti izdelek hlastno kupimo nazaj za veliko višjo ceno.

Predvsem je žalostno, kako zelo se je razvrednotil osnovni pojem svobode – tiste resnične svobode ki bi jo moralo biti deležno vsako človeško bitje, tako po moralnih, kot tudi posvetnih zakonih – tistih posvetnih zakonih, ki naj bi še vedno veljali in ki so tako lepo zapisani, a čedalje bolj namenjeni sami sebi. Namenoma spregledani ter zapostavljeni izginjajo kot davno izgubljene sledi v puščavskem viharju. Posledično postaja definicija današnje svobode le še žalosten odsev nekega lepega spomina v izkrivljenem in razbitem ogledalu. Tako je dandanes za nekoga svoboda že, če gre lahko v tujino na dopust. Ali pa na koncert, prireditev, predstavo, v gostilno, hotel, zdravilišče,… Čeprav pod takšnimi in drugačnimi pogoji, takšnimi in drugačnimi okovi. S takšnimi in drugačnimi izgovori samemu sebi.

Za takšno vrste svobode je marsikdo pripravljen storiti marsikaj. In če po tem, ko to tudi stori, res misli, da je svoboden, potem enostavno ne vidi (ali pa noče videti) cene, ki jo je za to »svobodo« plačal. Slepota je v tem primeru na nek način celo razumljiva, saj se računi vedno izstavijo z zamikom – svoboda pa navidezna, kot so življenja na socialnih omrežjih, kjer lepe slike in navdihujoče zgodbe velikokrat predstavljajo le debelo plast pudra na zgubanem obrazu.

Ujeti v potrošniško kletko »udobja«, katere najbolj stroga ječarja sta strah pred izgubo eksistence in nenehno hrepenenje po materialni zadovoljitvi, se vrtimo v ponavljajočem krogu služenja in zapravljanja denarja, podrejanja vedno novim predpisom, odlokom, davkom, ki nam jih servirajo državni birokrati, večinoma z izgovorom, da je to za naše dobro in celo nujno za našo varnost. Te kletke nismo pripravljeni zapustiti, čeprav je vsak dan manjša in bolj neudobna. Cona udobja je pekel na zemlji, s čudovito fasado, ki slepim prikazuje tuzemski raj z neskončnimi užitki, resnica pa je seveda popolno nasprotje.

In tako svoboda – tista prava seveda – čedalje bolj postaja izključno stvar uma, lastne notranjosti, zavedanja samega sebe kot nesmrtne duše, ki si jo ne more podrediti nihče. Telo je samo obleka tega življenja. Če dojemamo svobodo na tak način, ne bomo nikoli ujetniki. Tisto drugo svobodo so nam vzeli že zdavnaj. Razmišljati, da smo bili pred tem virusom svobodni, je iluzorno in popolnoma napačno. Smo sodobni in v veliki večini doživljenjski ujetniki: osebni dokumenti, davki, krediti, služba, zakoni in predpisi, takšne in drugačne institucije, socialna omrežja, televizija, šoping centri, umetna inteligenca,... To so naše rešetke, ki jih ne zmoremo ali pa enostavno nočemo videti. Rešetke, ki nas omejujejo na vsakem koraku, vendar v naši zaslepljenosti tega niti ne opazimo. Zmehčani in pomehkuženi se vrtimo na nekaj kvadratnih metrih zapora in odprtih oči iluzorno sanjamo, da smo svobodni – sanjamo v strogo zavarovanem zaporu, od koder le redki pobegnejo. Sodobni Alcatraz, pri katerem je največja ironija, da večina zapornikov ne želi pobegniti. Živimo v matrici in ni vsem dano to spregledati, kaj šele glede tega kaj ukreniti.

Okove nam pravzaprav začenjajo natikati velikokrat že naši starši: tega ne smeš, to ni zate, tega ne zmoreš, iz tebe ne bo nikoli nič, ne to, ne tisto,… Največkrat nevede in nenamerno, izhajajoč iz lastnih vzorcev. Dodatno škodo velikokrat naredi še otroku popolnoma neprijazen in večinoma škodljiv pedagoški sistem, v katerem čedalje bolj redki Martini Kačurji bijejo vnaprej izgubljene bitke in se naposled večinoma izgubijo v sistemu – seveda ne vsi, nekateri za visoko ceno vztrajajo do konca. In po takšni popotnici niti ni čudno, da tisto pravo svobodo, do katere smo sicer popolnoma upravičeni, hitro zamenjamo za iluzorno svobodo cone udobja, iz katere je potem tako zelo težko pobegniti. In je še manj čudno, da smo se tako hitro in praktično brez odpora pripravljeni odpovedati še tistim zadnjim približkom tiste prave nekdanje svobode – približkom svobode, ki to niti ni več.

Kar nam v teh časih ostane, je notranja svoboda. Ponotranjiti svobodo globoko v sebi. Nenehno iskati lepoto in dobro v še tako težkih časih. Se distancirati od strahu, ki nam ga preko medijev servirajo dobesedno ves čas. In se vrniti k sebi, k svojemu izvoru, kjer se nahaja tudi tista resnična svoboda. Kar ni lahko, vendar je možno. In je pravzaprav nujno. Stvar preživetja v teh norih časih. Se osredotočati na lepoto in dobro ter to deliti naprej na kakršen koli način. Kot je to storila navdihujoča Anne Frank, ki je bila v tistih težkih časih med drugo svetovno vojno, ko se je z družino skrivala pred nacisti, bolj svobodna od marsikoga dandanes. V svojem kratkem, težkem, pa vendar tako bogatem življenju, je iskala svobodo v lepoti, ne glede na težavnost časa in okoliščin, v katerih je živela. Lepoto, ki se vedno nahaja vsepovsod, ne glede na čas, ne glede na razmere. Samo najti jo je potrebno. Samo gledati je treba na pravi način. In tudi tu gre za stvar odločitve: na kaj se boš osredotočal, katerega volka boš hranil?

Želim vam obilo tiste prave svobode.