Svetloba in tema

Svetloba in tema. Dan in noč. Sladko in grenko. Moč in nemoč. Veselje in žalost. Smeh in jok. Rojstvo in smrt. Vzponi in padci. Jin in jang. Življenje je eno samo izmenjavanje teh nasprotujočih si pojmov, ki pa so vsi med seboj neločljivo povezani in medsebojno soodvisni. Servira nam jih z dramatičnostjo in napetostjo, velikokrat z brutalno surovostjo, običajno s presenetljivimi in nepričakovanimi zapleti in razpleti, ob katerih zbledijo še mojstrovine velikega režiserja Alfreda Hitchcooka.

In ne glede na to, kako je v določenem trenutku svetlo ali temno (ali karkoli drugega od navedenega), je vedno nekje v ozadju tisto drugo, druga stran iste plošče, ki potrpežljivo čaka. Eno brez drugega pač ne gre. Svetlobe ni brez teme, dneva brez noči, sladkega brez grenkega, moči brez nemoči, smrti brez rojstev, vzpona brez padca... In kar je najpomembnejše in konec koncev tudi najlepše: na vsaki strani iste plošče se nahaja nekaj dobrega, nekaj, kar dopolnjuje in nadgrajuje drugo stran.

Svetloba se velikokrat umakne temi, da se potem lahko vrne v še veličastnejšem siju. Noč zamenja dan, da se spočijemo, umirimo in gremo sveži v nov dan, ki pride vedno znova in znova. Solze odplaknejo žalost, da se lahko spet in še lepše zasmejemo. S padci se naučimo življenjskih lekcij, ki nam potem pomagajo, da se vzpnemo še višje. Lahko bi rekli, da tista druga stran plošče, ki je trenutno nedejavna, potrpežljivo čaka in se uči - in uči.

In če prenesem vse to v moje trenutno življenje, potem se sedaj nahajam na tisti drugi strani - na strani teme, noči, grenkega, nemoči, žalosti, joka, smrti, padca,.. Na strani učenja torej, če na celotno situacijo pogledam s pozitivne plati, kar mi zadnje čase tudi ne gre najbolje. In kje sem padel? Na odnosih s soljudmi! Nekje sem prebral, da če misliš, da si razsvetljen (ali da si vsaj blizu tega), potem se malce poglobi v svoje odnose s soljudmi - in če imaš kakršne koli težave na tem področju, potem si še svetlobna leta stran od kakršnegakoli razsvetljenja.

Sebe nisem nikoli smatral za razsvetljenega, da ne bo pomote. Daleč od tega. Zadnjih dvanajst let, kar delam na sebi, se imam bolj za raziskovalca samega sebe, za nekoga, ki pač išče povezavo s svojo dušo, s stvarstvom. Za nekoga, ki poskuša najti smisel v času, ki je prežet z nesmisli. Bolj večni iskalec, kot kaj drugega. Nekajkrat se mi je sicer zazdelo, da sem na dobri poti, da sem res že nekaj naredil na sebi, da sem res že nekam prišel, pa me je življenje hitro naučilo tiste zdrave ponižnosti. In sem se učil, znova in znova... padal znova in znova... in se pobiral znova in znova... neskončni krogi učenja in pridobivanja novih izkušenj, ki se nikoli ne končajo... in še trajajo.

Hja, torej odnosi... s soljudmi. Res pravi izziv, še posebej v teh časih, ko se družba v celoti lomi, propada, se pripravlja na ponovno rojstvo, ki vsekakor enkrat bo, vprašanje je samo kdaj. Ko družbeni odnosi še nikoli niso bili tako zapleteni, ko razkol med svetlobo in temo v družbi še nikoli ni bil tako velik. Ko družba na eni strani tone v prepad, na drugi strani pa se dviga in prebuja v nove čase. Čas prehoda je kompleksen, zapleten in čedalje bolj turbulenten... in bo še bolj, takšen je namen in tako v tem trenutku konec koncev tudi mora biti. Dokler se nekoč ne rodi povsem nova družba.

V novem okolju, kamor sem se preselil pred dobrima dvema letoma in pol, dodobra spoznavam čedalje večji razkol med svetlobo in temo v današnji človeški družbi. Na tem slikovitem haloškem hribčku sem priča praktično celotni paleti človeških čustev, strasti in značajev, ki v tem trenutku na celotnem družbenem nivoju ustvarjajo na eni strani svetlobo in na drugi strani temo... na eni strani vodijo v uničenje, na drugi strani v rojstvo nečesa novega. Svet v malem. Kontrast je tudi tukaj tako močan, da ga zelo težko gledam, kaj šele sprejemam. In če se spet vrnem na odnose s soljudmi, potem se moram malce popraviti - težave v odnosih s soljudmi imam samo s tistimi, ki so na drugi strani mojega dojemanja človeških vrednot. Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe, dobi čisto drugo razsežnost, ko imaš pred seboj nekoga, ki razmišlja povsem nasprotno od te Jezusove zapovedi. In se mi ob tem poraja vprašanje, kdo je na slabšem, ali kdo je slabši, če tako hočete: tisti, ki te zapovedi niti ne pozna ali pa o njej sploh ne razmišlja in jo na celi črti krši (zavestno ali nezavestno), ali tisti, ki to zapoved pozna, pa jo ne zmore ali ne zna ponotranjiti in zaživeti. Kdo je v tem primeru večji grešnik? Kako že gre tista svetopisemska: naj vrže kamen prvi tisti, ki je brez greha.

Sedaj bom zapisal nekatere stvari, ki vsekakor niso pozitivne. Moja razmišljanja, ki ne bodo vsem všeč, vendar predstavljajo moj vidik vzrokov za stanje današnje družbe. Stvari, ki jih mogoče še pred dobrim letom ne bi zapisal, čeprav se jih že dolgo zavedam. Takrat sem namreč še razmišljal, da je v teh težkih časih potrebno širiti samo svetlobo, pozitivo,... Sedaj se mi to ne zdi dovolj. Menim, da je poleg širjenja svetlobe in pozitive potrebno opozarjati tudi na to, kar je narobe, na temo, ki je v tem trenutku še vedno zelo temna - pa čeprav bi bilo to samo moje videnje sveta, moje razmišljanje. Vendar ni samo moje, veliko ljudi razmišlja podobno, čedalje več o tem tudi glasno govori. Izhajam iz stališča, da se v zgodovini človeštva nobena velika družbena sprememba ni zgodila z neaktivnostjo, da ne rečem apatijo, ki je dandanes tako zelo razširjena. Še Mahatma Gandhi, velika duša, znan po miroljubnosti, je aktivno opozarjal na nepravilnosti in nepravičnost, zbiral množice ljudi, ki so mirno protestirali in bili velikokrat za to močno pretepeni. In je na koncu uspel.

Kar se mene tiče, smo v vojni, svetovni družbeni vojni, lahko bi rekel tudi v tretji svetovni vojni, ki se vodi na psihološkem, fizičnem in gospodarskem nivoju - vsi trije nivoji pa se med seboj prepletajo in dopolnjujejo. Psihološki nivo je večplasten in predstavlja nenehno širjenje strahu in dezinformacij preko medijev (tistih uradnih oziroma “kredibilnih”) ter poneumljanje ljudi preko socialnih omrežij (razni infuencerji oziroma “vplivneži”, forumi, zmenkarske strani,...), medijev in interneta (nasilni in neprimerni filmi in risanke, resničnostni šovi, igre na srečo, pornografija,..) ter seveda preko agresivnih reklamnih sporočil, ki vodijo v nebrzdano potrošništvo. Psihološki nivo se izvaja zelo učinkovito tudi preko neustreznega in otrokom neprijaznega pedagoškega sistema ter preko čedalje bolj toksičnih odnosov v delovnih okoljih. Pred kratkim sem zasledil podatek, da je 30 odstotkov mladostnikov na antidepresivih, kar pove veliko o trenutnem stanju celotne družbe. Nepredstavljivo. Psihološki nivo povzroča strah, stres in razne odvisnosti.

Fizični nivo predstavlja neposreden napad na naše telo oziroma zdravje, kar se vrši preko hrane, vode, okolja in zdravil.  Hrana je zastrupljena s pesticidi oziroma z gensko spremenjenimi dodatki ter drugimi zdravju škodljivimi dodatki (sladili, barvili,...). Okolje se zastruplja že zelo dolgo. Polja oziroma pridelki so prepojeni z zdravju škodljivimi pesticidi (najboljši primer je glifosit, ki je dokazano rakotvoren, vendar ga je EU kljub temu potrdila za naslednjih deset let). Ozračje in zemlja sta zastrupljeni z raznimi industrijskimi odpadki oziroma onesnaženji, že kar nekaj časa je ozračje prepojeno tudi s chemistrali. Prežarčeni smo z nezdravimi frekvencami in sevanji (zadnje čase najbolj aktualen 5G). Tudi voda iz vodovoda ni več tako čista, kot je bila nekoč. V podtalnico pronicajo strupi iz onesnažene zemlje in zraka. In potem so tukaj še zdravila, o katerih bom napisal samo tole: vsa zdravila so patentirana in so v prvi vrsti namenjena enormnim dobičkom farmacevtskih korporacij. Zdravje ni v interesu teh korporacij, prej nasprotno. Zelo blizu mi je misel, ki sem jo nekje prebral: razmišljati, da je v interesu farmacije zdravje oziroma zdrava družba, je tako, kot razmišljati, da je v interesu orožarske industrije mir na svetu. Seveda je fizični nivo neposredno povezan tudi s psihološkim nivojem, saj strah in stres dokazano zelo negativno vplivata na naše zdravje.

Gospodarski nivo predstavlja povzročanje gospodarskih kriz, tudi in predvsem z ustvarjanje vedno novih kriznih žarišč in vojaških spopadov. Posledično to pomeni manipuliranje s cenami osnovnih dobrin (beri: dvigovanje cen), padec življenjskega standarda in spet - skupni imenovalec vsega - rast že tako enormnih dobičkov korporacij. In tudi ta nivo je prepleten s prvim in drugim, saj tudi ta povzroča strah in stres ter posledično vpliva na naše fizično telo v obliki raznih bolezni, tako fizičnih kot psihičnih.

Za celotnim trenutnim stanjem oziroma za svetovno družbeno vojno stojijo korporacije, takšne in drugačne. Ker že govorim o vojni, potem je smiselno tudi poimenovati režim, ki stoji za vsem tem - jaz sem ga poimenoval korporativni fašizem. In če so tisti glavni akterji te vojne skriti nekje v ozadju, v korporativnih pisarnah, dobro zaščiteni s trumami odvetnikov, tisti čisto glavni pa nekje v svojih graščinah in na velikanskih posestih, sedijo največji krivci za sedanje stanje družbe v parlamentu oziroma parlamentih.

Politik je v tem trenutku (in že kar nekaj časa) za človeško družbo in za celotno Zemljo najbolj destruktiven poklic na celem svetu. Politiki s sprejemanjem zakonov in preko raznih državnih služb korporacijam omogočajo, da delajo praktično vse, kar želijo. V bistvu legalizirajo nelegalne mahinacije korporacij. Politiki že dolgo ne delajo v korist ljudstva (za kar naj bi bili tudi plačani), temveč so zvesti služabniki kapitala. Ne govorim o levih ali desnih ali sredinskih politikih, govorim o politikih na splošno. “Kreganje” v parlamentu med posameznimi strankami je predstava za množice, resničnostni šov na najvišjem nivoju, v ozadju se tisti glavni načrti izvajajo soglasno. Če je človeško bitje, kot najbolj destruktivno živo bitje, rak rana matere Zemlje, potem so politiki rak rana človeške družbe. Govorim seveda o večini, povsod obstajajo izjeme, ki pa so - vsaj še v tem trenutku - precej nemočne, praviloma preglasovane in izgubljene med večino.

Če pogledamo našo ljubo Slovenijo, so jo politiki od naše osamosvojitve dodobra uničili. Slovensko premoženje je praktično razprodano, divja privatizacija je bila izvedena z vednostjo in podporo politike, javno zdravstvo se potaplja, država je zbirokratizirana (še nikoli v zgodovini nismo imeli toliko zakonov, podzakonov in raznih predpisov, veliko teh je popolnoma nesmiselnih), praktično vsi državni projekti so preplačani večkratno, država je zadolžena, davki se višajo, suverenosti v EU praktično nimamo. Bolj kot ne postajamo manjši, precej nepomemben oddelek velike korporacije. In za vsem tem stoji slovenski politik. Ni važno katere barve, katere stranke...

Vse to sem napisal iz enega samega razloga - da bi osvetlil moje videnje trenutnega družbenega stanja. Vse zgoraj našteto namreč neposredno vpliva (in to je seveda bil in je še vedno namen) na stanje družbe in posledično družbenih odnosov. Še posebej zadnjih nekaj let je družbena vojna izjemno intenzivna in se je razplamtela do neslutenih razmer. Kot sem opazil, so se v tem času pri vsakem posamezniku zelo potencirale vrednote, ki jih je le-ta gojil že prej. Če se malce pošalim, je tisti volk, ki ga je posameznik v sebi hranil že prej, dobil v tem zadnjem obdobju “all you can eat” tretma.

Upam si trditi, da je vsak od nas izrazite spremembe v družbenih odnosih opazil, se z njimi tudi že soočil in se zelo verjetno z njimi sooča skoraj vsak dan. Napetost se čuti praktično povsod in komunikacija s tistimi “na drugem bregu” je čedalje večji izziv. Najbolje se jo je izogniti, vendar nimaš vedno te možnosti, v nekaterih primerih si na tak odnos enostavno “obsojen”. Karma pač, zakon vzroka in posledice. Nekakšna čustveno prevzgojna zaporna kazen. Kako dolga bo ta zaporna kazen, pa je vedno odvisno od nas samih in od nikogar drugega. Ko sprejmeš tisto prej omenjeno Jezusovo zapoved (ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe) v polnosti in brezpogojno, potem se rešetke v trenutku razblinijo in zaporne kazni je konec. In tema se umakne svetlobi...

Želim vam veliko svetlobe.