top of page
Search
  • Writer's pictureZoran

O samoumevnosti

Updated: Feb 13



… ki izginja. Oziroma je že izginila. Počasi postaja nekaj oddaljenega, nekaj, kar je v nekih dobrih starih časih bilo, sedaj pa je le še bled spomin. Spomin, ki skeli. Zelo. In ki konec koncev počasi, a vztrajno izginja, vendar ne bo nikoli popolnoma izginil. Izginja v drugačnih časih, pod kopico nesmislov in nizkih strasti, ki nas dobesedno preplavljajo in nam krojijo drugačna življenja – življenja, ki so svetlobna leta oddaljena od tistih prejšnjih. Vsaj tako se nam čedalje bolj zdi. Ko pristni človeški odnosi izginjajo v integriranih vezjih in čipih računalnikov, pametnih naprav. In se izgubljajo v neskončnih virtualnih konferencah, sestankih, celo vadbah joge, meditacije, pilatesa,…


Se jo še spomnimo?

Tiste prave samoumevnosti namreč. Kako samoumevno je bilo zvečer oditi na sprehod. Ali oditi na kosilo, večerjo, malico v priljubljeno restavracijo, gostilno, picerijo,… Se v soboto zjutraj odpeljati na izlet, kamor ti je srce poželelo. Planirati dopust – in potem tudi uživati v njem. Odpotovati v daljne kraje. Oditi k zdravniku, frizerju, maserju, fizioterapevtu, ko ga potrebuješ. Pospremiti otroka v šolo. Videti nasmejanega otroka, ko se vrne iz šole. Videti srečne otroke pri igri na ulici, igrišču. Se srečati in družiti s prijatelji. Na cesti objeti znanca, ki ga že dolgo nisi videl. In se z njim pogovarjati, oditi z njim na kavo, sladoled,... Oditi na jogo, telovadbo, plesne vaje, koncert, gledališko predstavo,... Objeti ljudi, ki potrebujejo objem – ali pa si ga enostavno »zaslužijo«, ker so lepi, čudoviti ljudje. Spoznati popolnega neznanca in se z njim zaplesti v prijeten pogovor. V polnosti odločati o svojem življenju. Biti svoboden. Biti človeško bitje.


Basen o samoumevnosti

Če bi bila to basen, bi lahko šla nekako takole:

»Nekoč je živela zelo prijazna, dobrosrčna, ustrežljiva, vendar hkrati tudi zelo naivna štorklja. Bila je tako dobrosrčna in ustrežljiva, da je kar sama od sebe vsem živalim po vrsti ves čas nosila raznorazna darila, ki so živalim zelo polepšale bivanje v gozdu in bližnji mlaki. Živali se daril seveda niso branile in so jih sprejemale z veseljem. In so z njimi uživale srečno in zadovoljno življenje. Vendar je začetno hvaležnost in navdušenje kmalu zamenjala naveličanost in brezbrižnost, saj je štorklja živali dobesedno zasipala z darili. Na koncu so živali darila sicer še vedno sprejemale, vendar že kar malce naveličano in so darila potem običajno obležala v kakšnem temnem kotičku brloga, v globočini bližnje mlake, nekatere živali pa so jih celo povsem zavrgle. Pri tem je obilno pripomogel zviti lisjak s svojo druščino, ki je štorkljo pri drugih živalih tako očrnil, da so jo le-te same pregnale ter ji celo prepovedale vrnitev v njihov gozd in mlako. Prijazni, dobrosrčni in ustrežljivi štorklji se niti sanjalo ni, kaj je pravzaprav naredila narobe in zakaj jo je doletelo takšno izobčenje. V svoji naivnosti je namreč mislila, da dela dobro in da živali cenijo njeno delo. S povešenim kljunom in strtim srcem je odletela v druge kraje, kjer upa, da bodo znali ceniti njene darove. V gozdu in mlaki pa si je zviti lisjak z njegovo druščino ostale živali popolnoma podredil, saj so bile le-te brez štorkljinih daril povsem nebogljene. In sedaj uboge živalce počasi, a zanesljivo, spoznavajo vso tragičnost izgube in potihoma upajo, da bo lisjaka in njegovo druščino uplenil kakšen lovec, ki občasno zaide v njihov gozd … in da se bo štorklja spet vrnila z vsemi darovi … in čakajo … in upajo … in čakajo … in se prebijajo iz dneva v dan.


Kako nam gre brez nje?

In tako se vsak od nas – ubogih živalic – na svoj način prebija skozi dneve in sooča z izgubo tistih štorkljinih darov samoumevnosti, ki jih najbolj pogreša. Čeprav se je seveda zelo težko odločiti, kaj pravzaprav najbolj manjka, kaj najbolj boli – ko pa so bili vsi darovi tako lepi, a žal večinoma prepoznani in cenjeni šele potem, ko smo jih izgubili. In vsak od nas se zaradi tega lomi na svoj način. In se s tem sooča s svojim nivojem moči. Ter poskuša preživeti, kakor ve in zna, predvsem pa, kakor zmore, kar je seveda odvisno od njegove notranje moči, stanja zavesti. Intenzivnost bolečine, nemoči, teža bremena, lestvica upanja (ali celo brezupa) je pri vsakem posamezniku drugačna, postavljena višje ali nižje. In tako se nekateri zlomijo, drugi se lomijo in – vsak na svoj način – sproti lepijo. Nekateri zlomljeni se nekako polepijo, spet drugi žal ne. Stanje zavesti, duha, da prosiš za pomoč, ko jo potrebuješ, ali da sprejmeš ponujeno roko, žal ni v vsakem trenutku dano vsakomur – »prosim« je pač beseda, ki gre težko z jezika, še težje jo je ponotranjiti. In to je v tako težkih časih, kot jih preživljamo sedaj, za marsikoga še posebej velika ovira, mogoče celo največja, praktično nepremostljiva – posledično je zaradi tega zlomljenih veliko več ljudi, kot bi jih bilo sicer.


Ta čudovita joga ali ko te zadane zavedanje

Kako pogrešam darove še ne tako davne samoumevnosti, sem dodobra spoznal šele pred kratkim, ko sem prvič, po približno pol leta, spet doživel vadbo joge v živo. Virtualna joga mi nekako ni »sedla«, poleg tega niti pravega prostora nisem imel, edinega primernega je bila deležna moja najdražja, ki do virtualne vadbe ni imela nobenih pomislekov. In tako sem se »prostovoljno« odpovedal jogi za pol leta. Ni bilo lahko, priznam. Joga mi že nekaj časa pomeni veliko, zelo veliko. Je eden od glavnih in najmočnejših stebrov moje notranje stabilnosti že vrsto let. In ko takšen steber izgubim za pol leta v tako turbulentnih časih, potem moje popotovanje skozi življenje velikokrat postane kot drsanje na ledu brez drsalk.


Nekako sem teh pol leta preživel, predvsem s povečano obremenitvijo drugih stebrov moje notranje uravnoteženosti, preko meditacije, avtosugestije, dušnih pogovorov, pisanja dnevnika, ustvarjalnega izražanja,… In tako sem se končno prebil tudi do tistega – tako težko pričakovanega – četrtka za jogo, tisto pravo, resnično jogo v živo. Vznemirjenje sem čutil že od prvega naznanila, tudi malce strahu je bilo vmes, ker je v teh negotovih časih res težko karkoli planirati že za en dan naprej, kaj šele za dva tedna in več. Pa vendar se je na koncu vse izšlo dobro in dan za jogo je končno prišel.


Težko je ubesediti občutke, čustva, energije, ki sem jih v tisti dobri (in seveda prekratki) urici doživel, občutil. Spet v živo videti in začutiti te čudovite, lepe ljudi, ki tvorijo to skupinico za jogo, in ki vedno znova in znova ustvarjajo tako posebno energijo, je neprecenljivo. Energijo, ki te ponese in nosi skozi vadbo joge na prav posebno čudovit način. Energijo, ki se jo skozi integrirano vezje in čipe pač ne da občutiti in doživeti, vsaj v tako intenzivni polnosti ne. Ko se potopim v to neverjetno energijo skupine in v pomirjujoče čutno vodenje naše čudovite učiteljice joge, potem se odpirajo novi svetovi, kjer je vse prav, kjer je vse lepo. Počutil sem se izpolnjenega na prav poseben način in tako zelo svobodnega, kot že dolgo ne. Občutil sem neverjeten mir, hvaležnost, ljubezen … in seveda neskončno svobodo.


Šele kasneje sem dojel, da ni šlo samo za jogo, temveč za nekaj več, za vse tiste samoumevnosti, ki so nam bile eno leto nazaj tako brutalno odvzete. V tisti dobri urici joge sem vso to izgubljeno samoumevnost na nek način in nekje globoko v sebi podoživel in ponotranjil, česar sem se pravzaprav zavedal šele kasneje, ko sem poskušal dojeti vso razsežnost doživetega, občutenega. Še en dokaz več, da res ne rabiš Mastercard-a za doživetje neprecenljivosti…


Kako preživeti brez

In če se vrnem na začetek tega zapisa, na izgubljanje pristnih človeških odnosov in konec koncev družbenih vrednot, ki izginjajo v nekih drugih časih, pod kopico nesmislov in nizkih strasti, ki nas dobesedno preplavljajo in nam krojijo tako zelo drugačna življenja – potem moramo biti za to lekcijo tudi hvaležni, pa naj se to bere še tako absurdno. In iz vsega tega poskusiti potegniti najboljše. Biti hvaležni za tisto, kar še imamo. Se potruditi, nikoli ostati na tleh, temveč se pobrati in iti naprej. Če ne gre, prositi za pomoč, sprejeti ponujeno roko. Delati na sebi, delati iz sebe, pomagati drugim. Biti hvaležen in odpuščati. Najti smisel v nesmislu, lepoto v nelepoti, svetlobo v temi. Ana Frank, ta neverjetno pogumna deklica, je v tistih težkih časih skrivanja pred nacisti, v svoj dnevnik med drugim zapisala: »Ne mislim na bridkost, temveč na lepoto, ki je še ostala.« Koliko (volje do) življenja je bilo v njej v tako težkih časih! In hrepenenja po lepoti.


In za konec

Samoumevnosti ni več, s tem se moramo sprijazniti, to je sedaj nujno ozavestiti in dokončno sprejeti – če tega do sedaj seveda še nismo. Živeti v obžalovanju za izgubljenim je največja napaka, ki jo lahko v tem trenutku (ali kadarkoli nasploh) storimo. Družbene spremembe so tako brutalne, da nikoli več ne bo, kot je bilo. Na družbeni ravni ne bomo – vsaj v naših zdajšnjih življenjih – nikoli več deležni takšne svobode, takšnih darov samoumevnosti, kot smo jih bili vajeni. Zato je sedaj še toliko bolj pomembno, da v prvi vrsti delujemo individualno, v sebi in iz sebe. Da izkopljemo vse skrite zaloge ljubezni v globokih rudnikih naše ranjene notranjosti in z njo preplavimo najprej sebe ter jo nato žarimo navzven. Dovolimo si biti svobodni, ker je tudi svoboda v prvi vrsti stvar osebne odločitve oziroma stanja naše zavesti. In se osredotočimo na lepoto, ki je še ostala – in ki je vedno okoli nas, samo gledati je potrebno na pravi način, s srcem, tako kot nas uči Mali princ Antoinea de Saint-Exupéryja.

Recent Posts

See All

Leto ena

Comments


bottom of page