
Kdor je gledal Igro prestolov ali bral istoimensko knjigo Georga R.R. Martina, je verjetno že zaslutil, o čem govori moj zapis. Ali pa tudi ne. Pa saj niti ni pomembno. V Igri prestolov se prihod zime zlohotno napoveduje že od samega začetka, ob tem pa se napetost stopnjuje do samega finala, ko se to le zgodi v vsej svoji temačni veličini z vso morijo, ki jo prinesejo beli hodci, nekakšni zimski zombiji, pod vodstvom nočnega kralja. Na začetku serije je bila sicer skrb ob skorajšnjem prihodu zime, ki mimogrede v tej fantazijski zgodbi traja kar sedem let, v okvirih čisto običajnih težav zagotavljanja osnovnih surovin za preživetje hude in dolgotrajne zime, predvsem seveda hrane – kar pa se je na koncu pokazalo kot surov in neusmiljen boj za golo preživetje. Pa niti ne samo za življenje – šlo je pravzaprav za boj, da ljudje ne bi sami postali beli hodci, v katere jih je imel nočni kralj moč spremeniti po njihovi smrti. S tem bi postali njegovi popolnoma podrejeni zombiji, brez lastne volje in kančka človečnosti.
Zima prihaja tudi k nam, po nekaterih podatkih septembra, po spet drugih že naslednji mesec. Bo pa to sigurno takrat, ko bo (oziroma je že) to zapovedal naš nočni kralj. Nedvomno pa prihaja. In z njo prihaja izredno težko obdobje, za marsikoga najtežje v dosedanjem življenju, polno preizkušenj, izzivov in seveda pomembnih odločitev, ki bodo brez izjeme semena naše prihodnosti: kako bomo šli čez to težko preizkušnjo (ki bo seveda minila, kot mine vsaka zima in kot mine vse na svetu), predvsem pa, kakšni bomo prišli iz nje? Človeška bitja, beli hodci ali nekaj tretjega? Bomo zmogli razmišljati s svojo glavo, poslušati, predvsem pa slišati svojo intuicijo, svoje srce? Ostati v svojem prepričanju in se odmakniti od črede? Ja, čakajo nas ene izmed najpomembnejših odločitev v naših življenjih. Za nas same, predvsem pa za naše otroke, vnuke. Težke, vendar nujne odločitve, ki jih nekateri sprejemamo že sedaj, drugi jih še bodo, tretji jih bodo odlagali v neskončnost, dokler ne bo prepozno. Eni pa so jih že sprejeli.
Se strinjam, cono udobja, pa naj je ta še tako plehka in iluzorna, je vedno težko zapustiti. V zadnjih tridesetih letih potrošniškega pranja možganov so nas dobro sprogramirali in nam vcepljali miselnost, da se brez šoping centrov pač ne da preživeti. Da nekaj, kar se v njih ne da kupiti, niti ne obstaja. In da brez službe oziroma sistema ne moreš preživeti. Ni res !!! Samooskrbne skupnosti so samo ena od alternativ. Gre preprosto za to, ali se odločimo za odhod iz sistema, ali ne. Ali zmoremo ta korak. Ne gre za to, ali je sploh kakšna možnost. Gre samo za to, ali smo zmožni v danem trenutku to storiti. Stvar odločitve pač. In takšni težki časi, kot so sedaj – in še težji, ki prihajajo – so odlična priložnost za korenite spremembe v naših življenjih, na katere sicer v običajnih časih verjetno ne bi niti pomislili, ali pa bi o njih samo potihoma sanjarili. Samo iz okvira, v katerega so nas stlačili, moramo stopiti in se malce ozreti naokrog. In se odklopiti od medijev ter ponovno vklopiti zdravo kmečko pamet.
Odločitev, ki sva jo z mojo najdražjo sprejela enkrat proti koncu maja letos, je bila vse prej kot lahka, vendar nujna. Prodala sva hišo (v osmih dneh), potem sva kakšen mesec in pol iskala novo hiško nekje na podeželju, sedaj sva nekje v začetni fazi nakupa. Osnovna ideja je nekaj zemlje, vrta, koz, kur, dva mucka, kuža in veliko pozitive. Za začetek. Kar ne bomo pridelali, kupujemo pri lokalnih kmetih. Za začetek seveda zaloga hrane za nekaj mesecev, čez noč pač ne gre. Nekaj časa bomo kurili razliko med prodano hišo v mestu in kupljeno na podeželju. Če bi operirala z manj denarja, bi odšli v kakšno samooskrbno skupnost, vendar nama je bil trenutni (pre)napihnjen nepremičninski trg res v veliko pomoč. Ko se enkrat odločiš iz srca, potem skočiš brezpogojno in brez obžalovanja. In takrat imaš podporo celotnega Stvarstva. Kjer je volja, je tudi pot. Če si nekaj zares želiš, najdeš pot, v nasprotnem primeru izgovore.
In medtem ko mnogi polnijo baterije na počitnicah, jih midva prazniva ter investirava čas in energijo v prihodnost. Baterije se res praznijo, vendar se ne izpraznijo. Poleg vsega, kar se trenutno dogaja, še vedno vlagam v delo na sebi. Dosledno rutino dela na sebi sem kljub natrpanemu urniku bolj ali manj ohranil. Redna meditacija, mantranje, joga, jutranje afirmacije, večerna zahvalna molitev, skupina za duše v malce okrnjeni in sproščeni obliki, dušni pogovor z mojo čudovito učiteljico joge, sprehodi v naravi,… In še celo dodajam: nekaj čudovitih šamanskih masaž, odmik z ibogo, tečaj praničnega zdravljenja,…
Zima res prihaja. V prenesenem in neprenesenem pomenu. Hladna in temačna, pa vendar samo toliko, kot jo bomo sami videli skozi prizmo lastnih občutij, lastne stopnje zavesti. Delo na sebi je še vedno najboljše in najmočnejše zdravilo za to. Odklop od prodanih medijev in vrnitev k naravi, k sebi, k svojemu izvoru. Iskati modrost in odgovore v sebi. Poslušati intuicijo, srce. Človek je neusahljiv vir neskončnih možnosti, potencialov in modrosti, samo priklopiti se mora nazaj na ta vir. Meditacija, joga, pozitivna avtosugestija, branje tistih ta pravih knjig, druženje s pozitivnimi in istomislečimi ljudmi, pomoč drugim,… To je samo nekaj predlogov.
In seveda hvaležnost, ki je – ne glede na težo časov in vse pritiske, ki jih pri tem doživljamo – tako zelo pomembna, predvsem pa nujna. Bodimo iz srca hvaležni za to, kar imamo, in ne jokajmo za tistim, česar nimamo. Ter na koncu še tisto najpomembnejše: brezpogojna podpora in ljubezen do sebe in najbližjih. Vsi smo tukaj, sedaj, vsak s svojimi boji, vsak s svojim nahrbtnikom. Ne nalagajmo drug drugemu dodatne teže, pomagajmo jo rajši odlagati. in če ne zmoremo pomagati, potem vsaj ne škodujmo.
Želim vam modrih, pokončnih odločitev. Takšnih, ki vas bodo notranje plemenitile in osvobajale. Takšnih, ki jih ne boste nikoli obžalovali.
In naj bo prihajajoča zima prijazna z vami. Vse dobro.
Comentários